Muriel Barbery – Eleganca ježa

Za vsako Renee in Palomo tam nekje zunaj.. Za tiste, ki so bile, so in še bodo…

Renee in Paloma v filmski podobi, vir: Google images

Gospe Michel se drži eleganca ježa: na zunaj je prekrita z bodicami, prava trdnjava, ampak občutek imam, da je v notranjosti tako preprosto uglajena kot jež, majhna, na videz ravnodušna, strašno samotarska in neverjetno elegantna žival. (Muriel Barbery – Eleganca ježa, str.156, Paloma)

Lanskoletni pogovor med mano in takrat še 4- letno Nino je potekal nekako takole:

Nina: »Jaz pa sem dobila dežnik!«
Ker se je bližal njen rojstni dan, sem hitro dodala: »A si ga dobila za rojstni dan?«
Nina: »Ne! Za dež!«

Praktičen odgovor s strani štiriletnice, dežnik je pač predmet, ki ga potrebujemo, ko dežuje… brez kakršnega koli višjega pomena. Včasih se za takšne stvari pošalimo, da to ni nobena višja umetnost.

Vir: Google images

Veste, kaj je poletni dež?
Najprej čista lepota prereže poletno nebo, strahospoštovanje se polasti srca, počutiti se tako smešno majhen sredi sublimnega, tako krhek in naphan z veličastjem stvari, presunjen, prevzet, očaran nad darežljivostjo sveta.
Nato zakorakaš čez hodnik in nenadoma vstopiš v sobo svetlobe. Druga razsežnost, pravkar rojene gotovosti. Telo ni več le luskina, duh biva v oblakih, njegova je moč vode, prihajajo srečni dnevi, v novem rojstvu.
Poletni dež enako kot jok, ko je obel, glasen in sočuten, za seboj pusti umito obrežje nesoglasja, pomete negiben prah in v duši bitij porodi neskončno dihanje. (Muriel Barbery – Eleganca ježa, str.259, Renee)

Umetnost vsekakor včasih zna biti veliko bolj zapletena in nerazumljiva. Čeprav ni nujno.. odvisno od posameznika, na kateri točki dojemanja stvari stoji trenutno. To je nekaj kar se mi zdi pri umetnosti tako zanimivo, namreč da z vsakim letom stvari razumeš drugače. Pred desetimi leti prebrana knjiga, slišana ali prebrana pesem, danes lahko zveni popolnoma drugače. Z leti rasteš in se spreminjaš, vsaka nova stvar je le dodatek k tvojemu razumevanju življenja. Vsaka stvar, ki se je že zgodila pa je temelj na katerem stojiš in s katerega gledaš na dogajanje okoli sebe. Včasih je torej zanimivo pogledati nazaj in videti stvari, ki jih takrat nisi razumel v drugačni luči.

Prebrala sem toliko knjig…
In vendar, kot vsi samouki, nisem nikoli prepričana, koliko sem zares razumela. Pride dan, ko se mi zdi, da lahko z enim samim pogledom zaobjamem celovitost znanja, kot bi nenadoma vzniknila nevidna razvejanost in povezala vsa moja raztresena  branja med seboj – nato se občutek brutalno izmuzne, bistvo se izmakne, zaman prebiram iste stvari, vedno znova se mi rahlo oddaljijo, ob tem pa se sama sebi zdim kot kakšna zmešana stara ženica, ki misli, da je njen želodec poln že samo od tega, ker je pozorno prebrala meni. Očitno je ta kombinacija sposobnosti in zaslepljenosti zaščitni znak samoukov. Sicer prikrajšan zanesljivega vodstva, ki ga daje vsaka dobra izobrazba, je po drugi strani samouk obdarjen s svobodo in jedrnatostjo misli tam, kjer uradno predavanje postavi ovire in prepove pustolovščine. (Muriel Barbery – Eleganca ježa, str.51, Renee)

Poznamo 7 vrst umetnosti: glasbena, likovna, gledališče, film, plesna, besedna in spletna… in vsaka je pripravljena samo zate, da sežeš po njej. Kajti v tem je čar umetnosti.. Umetnost ni privilegij izobražencev, temveč je pravica ljudstva. Obstaja za to, da nam daje nekaj lepega, da se iz nje učimo, pomaga nam, da se skozi njo naučimo izražati. Daje nam tisto ravnovesje, ki nam ga sivi dnevi rušijo. Nas vzpodbuja, dviga in zdravi.

Vsakič se zgodi čudež. Vsi ti ljudje, te skrbi, sovražnosti in želje, vsa ta zbeganost, celo šolsko leto s svojo vulgarnostjo, s pomembnimi in postranskimi dogodki, z učitelji in s pisano druščino učencev, vse to življenje, skozi katero se vlečemo in sestoji iz krikov in solz, iz smeha, bojev, razkolov, pokopanih upov in nenadejanih možnosti: vse to se hipoma razblini, ko zbor zapoje. Življenjski tok utone v petju, nenadoma te obide občutek bratstva, globoke povezanosti, celo ljubezni, in grdi vsakdan se raztopi v popolnem občestvu. Celo obrazi pevcev se prerodijo; ne vidim več Achilla Grand-Ferneta (ki je odličen tenor), ne Deborah Lemeur, Segolene Rachet niti Charlesa Saint-Sauveurja. Vidim človeška bitja, ki se razdajajo petju. (Muriel Barbery – Eleganca ježa, str.204, Paloma)

Da ima umetnost to moč, da lahko zdravi, ali pa pomaga posamezniku in njegovim svojcem skozi težke preizkušnje, se zaveda tudi Dušan Enova, univ.dipl.psih., ustanovitelj Društva za pomoč z umetnostjo LOTISA, katerega poslanstvo je podpora bolnikom, invalidom in njihovim svojcem, v iskanju volje, poguma in inspiracije za spoprijemanje z boleznijo in zdravljenjem. (http://www.lotisa.si/)

Umetnost zna včasih tudi povzročiti razdore v družbi. Pravzaprav to počnemo ljudje, ne umetnost. Vendar je možno tudi iz tega potegniti nekaj dobrega. Pomislimo samo koliko knjig, pesmi, slik, filmov, itd.., ne bi obstajalo, če bi se vedno le podrejali drug drugemu? In v tem je čar umetnosti, da lahko iz vsake stvari nekaj ustvariš. Njen najboljši stranski učinek pa je, da konec koncev veliko ljudi tudi združi.

Čemu pa služi pamet, če ne temu, da nečemu služi? Ne govorim o hlinjenem služenju, kot je služenje visokih državnih uradnikov, ki se z njim postavljajo kot z znamenjem svoje kreposti: to je krinka ponižnosti, ki skriva napuh in prezir. O oholosti svoje kaste me je že dolgo tega prepričal Étienne de Broglie, ki vsako jutro, ozaljšan z bahavo skromnostjo, odhaja v službo z izrazom velikega služabnika. Nasprotno, šele privilegiji ustvarjajo prave dolžnosti. Če pripadaš zaprtemu krogu elite, pomeni, da moraš služiti v skladu s slavo in lahkotnostjo svojega gmotnega življenja, ki ju uživaš kot nagrado za to pripadnost. Sem kot Colombe Josse, študentka École Normale Superieure, ki so ji na stežaj odprta vrata v prihodnost? Moram skrbeti za napredek človeštva, za rešitev ključnih problemov za preživetje, blagor in čast človeškega rodu, za prihodnost Lepote v svetu in za pravo križarsko vojno za pristno filozofijo. To ni nobeno bogoslužje, imaš pravico do izbire, področja so postrana. V filozofijo ne vstopiš tako, da vzameš credo za svoj meč in eno samo enosmerno pot za svojo usodo. Obravnavamo Platona, Epikurja, Descartesa, Spinozo, Kanta, Hegla ali celo Husserla? Študiramo estetiko, politiko, moralo, epistemologijo, metafiziko? Se posvečamo poučevanju ali pisanju del, raziskovanju, kulturi? Vseeno je, čemu. Kajti na tem področju je pomemben namen: povzdigniti misel, prispevati za skupno dobro ali pa se pridružiti sholastiki, ki nima drugega cilja kot svoje lastno perpetuiranje niti druge vloge kot samorazmnoževanje jalovih elit – s čimer univerza postane sekta. (Muriel Barbery – Eleganca ježa, str.283, Renee)

Ljubezen do umetnosti, pa je nekaj kar je združilo literarne junake iz knjige Muriel Barbery – Eleganca ježa. Čeprav je minilo že precej časa odkar sem prebrala knjigo, jo še zmeraj rada vzamem v roke, saj je res ena najboljših knjig. Združuje vse tisto, kar se mi nabira nekje globoko v glavi, vendar je težko povedati na takšen način, na kakršnega je to storila francoska pisateljica Muriel Barbery.


Muriel Barbery, vir: Google images

Grenelle številka 7 je naslov, kjer stoji lepa mestna vila z notranjim dvoriščem in vrtom, razdeljena na 8 ogromnih, razkošno opremljenih stanovanj. Tam živi in dela skromna hišnica Renee, stara štiriinpetdeset let. Rene je ovdovela, skromna ženska, grobega videza. Vse življenje je bila revna, nikoli ni študirala, trudi se biti neopazna in nepomembna. To ji tudi zelo uspeva, saj jo bogati prebivalci jemljejo kot nekoga, katerega poslanstvo je, da je pač tam. Živi s svojim debelim mačkom Levom, s katerim se, kot pravi, ne trudita pripadati družabnemu krogu svoje vrste. Njena edina prijateljica je čistilka Manuela, s katero vsak četrtek pijeta čaj pri Renee. Za grobo zunanjostjo hišnice pa se skriva mnogo več. Renee ima zelo rada umetnost, kar pa skrbno čuva pred svetom.

Josiane Balasko kot Renee Michel, filmski prizor
vir: Google images

Bila sem odkrita. Že zdavnaj sem se privadila na misel samskega življenja v prihodnosti. Biti reven in grd, povrhu pa še pameten, je v naših družbah obsojeno na mračno življenje brez iluzij, na katero se je dobro navaditi že zgodaj. Lepoti se vse oprosti, celo vulgarnost. Inteligenca ni videti ustrezno nadomestilo za stvari – neke vrste ravnotežje, ki ga narava podeli otrokom, ki jim je manj naklonjena – ne, inteligenca je nekoristna igrača, ki samo povečuje vrednost v dragulju. Kar se grdote tiče, je vedno kriva že sama po sebi, in bila sem obsojena na tragično usodo s toliko večjim trpljenjem, saj nisem bila neumna. (Muriel Barbery – Eleganca ježa, str.46, Renee)

Hitro lahko pridemo do sklepa, do človeškega videza in položaja do njegove pameti… Rjabinin, preštevalec zrna peska, spreten igralec in izvrsten manipulant, se ne zmeni za predsodke, ki zadevajo njegovo osebnost. Rodil se je pameten in siromašen, vendar ne hlepi po slavi; ženeta ga samo želja po dobičku in ponujene priložnosti, ko lahko prijazno oskubi gospodo, ki živi v slaboumni ureditvi in ga prezira, a ga nikakor ne zmore zaustaviti. In tako jaz, uboga hišnica, vdano prenašam pomanjkanje razkošja – vendar sem jaz izrodek te ureditve, živ dokaz njene grotesknosti, ki se ji vsak dan potihem posmehujem, globoko v sebi, kamor nihče ne more prodreti. (Muriel Barbery – Eleganca ježa, str.134, Renee)

Ob torkih in četrtkih pije z mano čaj pri meni doma Manuela, moja edina prijateljica. Manuela je preprosta ženska, ki ji dvajset zapravljenih let za brisanje prahu pri drugih ljudeh ni niti malo začelo elegance. Poleg tega je brisanje prahu precej evfemistično poimenovanje. A pri bogataših se stvari redko imenujejo s pravim imenom.
»Praznim koše, polne higienskih vložkov,« mi pripoveduje z blagim in šušljajočim portugalskim naglasom,« brišem pasje bruhanje in čistim ptičjo kletko, človek ne bi verjel, da tako majhne živali tako močno serjejo, in potem še ribam stranišče. O prahu govorite? Pa kaj še!«
Treba si je predstavljati: preden Manuela pride ob dveh popoldne k meni na obisk, ob torkih od Arthensovih in ob četrtih od Broglievih, je z vatiranimi palčkami skrbno počistila stranišča, ki so kljub pozlati ravno tako umazana in zaudarjajoča kot vsa stranišča tega sveta; kajti če obstaja stvar, ki si jo bogati delijo z revnimi, čeprav zelo neradi, so to nagnusna čreva, ki na koncu vedno nekje pač odložijo tisto, kar zasmraja.
Zato si Manuela zasluži vse spoštovanje. Čeprav je žrtvovana na oltarju sveta, kjer so nehvaležna dela rezervirana samo za  nekatere ženske, medtem ko si vsi drugi zatiskajo nos, ne da bi kaj storili, se bo vseeno neizprosno bojevala, da bi obdržala raven prefinjenosti, ki prekaša vsako pozlato, kaj šele straniščno različico. (Muriel Barbery – Eleganca ježa, str.25, Renee)

Paloma je dvanajstletna punčka, ki živi v enem izmed bogatih stanovanj v vili na Grenelle številka 7. Daje videz tihega in nekoliko čudnega otroka, ki obožuje japonske mange, kar spravlja ob živce njeno mamo. Paloma pa ni navadna deklica, je namreč zelo inteligentna, zaradi česar je sposobna videti stvari drugače kot njeni vrstniki. Razočarana nad prihodnostjo življenja, ki jo nekoč čaka, se odloči da bo na svoj 13. rojstni dan storila samomor.

Garance Le Guillermic kot Paloma Josse, filmski prizor
Vir: Google images

Zelo sem vesela, da babica ne bo prišla živet k nam. Čeprav na štiristo kvadratnih metrih to ne bi bila nobena težava. Vsekakor mislim, da imajo stari ljudje pravico do spoštovanja. In če živiš v domu upokojencev, to pomeni seveda konec spoštovanja. Ko se preseliš tja, to pomeni: »Konec je z mano, nič več ne veljam, vsi, skupaj z mano, pričakujejo samo še eno stvar: smrt, žalostni konec vsega tega dolgčasa.« Babice preprosto ne maram, zato ne želim, da pride živet k nam. Nekoč zlobna mlada ženska je tudi danes zlobna starka. Povedala vam bom nekaj, kar se mi zdi nezaslišana nepravičnost: vzemimo zelo starega moža, ki je bil nekoč dobrodušen kurjač. Okrog sebe je širil samo dobro, znal je ustvariti, podariti in prejemati ljubezen ter človeško in z občutkom vzdrževati medsebojne vezi. Njegova žena je mrtva, njegovi otroci brez denarja in s kopico svojih otrok, ki jih je treba nahraniti in vzgojiti. Poleg tega živijo čisto na drugem koncu Francije. Gospoda spravijo v dom upokojencev v bližini njegovega domačega rojstnega kraja, kjer ga otroci lahko obiščejo le dvakrat na leto – v dom upokojencev za reveže, kjer mora deliti svojo sobo, hrana je ogabna in zaposleni premagujejo prepričanje, da jih bo nekega dne doletela enaka usoda, tako da mučijo ostarele prebivalce. Je to cena, ki jo moraš plačati za ljubezen – to, da se ti življenje izteče v umazani promiskuiteti? Zdaj pa poglejmo mojo babico, ki v življenju ni počela drugega kot nizala dolge sprejeme, se narejeno nasmihala, spletkarila, lahkomiselno zapravljala denar, in si ob tem predstavljajmo dejstvo, da ima pravico do prelepe sobe z lastno dnevno sobo in do jakobovih pokrovač za kosilo. Je to nagrada za čustveno anoreksijo – marmorna kad v pregrešno dragem elegantnem stanovanju? (Muriel Barbery – Eleganca ježa, str.136-137, Paloma)

Kasneje, ko sem malo razmislila o tem, sem začela razumeti, zakaj sem občutila to nenavadno veselje, ko je Kakuro govoril o brezah. Kadar kdo govori o drevesih, kateremukoli drevesu, dobim isti občutek: lipa na dvorišču kmetije, hrast za starim skednjem, pokončni bresti, ki so danes že povsem izginili, od vetra upognjeni borovci na vetrovnih obalah itd. Toliko je človečnosti v ljubezni do dreves, toliko nostalgije za prvim občutkom navdušenja, toliko moči, da začutimo svojo nepomembnost pred obličjem narave… Ja, točno za to gre: že sama misel na drevesa, na njihovo ravnodušno veličastnost in na našo ljubezen do njih nam pokaže, kakšni smešni in gnusni zajedavci smo, ki gomazimo po površini zemlje, in kako smo hkrati tudi vredni življenja, saj smo sposobni prepoznati lepoto, ki nam ničesar ne dolguje. (Muriel Barbery – Eleganca ježa, str.185, Paloma)

Vendar ima usoda tako za Renee kot za Palomo drugačne načrte. Ko se v enega izmed razkošnih stanovanj v vili priseli Japonec Kakuro Ozu, se življenje Renee in Palome obrne v popolnoma drugo smer. Tri osamljene duše se povežejo v trikotnik prelepega prijateljstva.

Rene in Paloma, filmski prizor
Vir: Google images

Knjiga, po kateri je posnet tudi film, je vsekakor vredna branja. Daje ti veliko stvari v razmislek, kot tudi ponuja veliko zabave. Konča se na način, kakršnega nisem pričakovala. Ampak v vsem je moč najti nek čar, neko zgodbo… In stvari ne gredo vedno v tisto smer, kot bi si želeti…

Eleganca ježa, Vir: Google images

Misel na kvadrat:
In na poti domov sem si rekla: Ubogi na duhu tisti, ki ne poznajo zanosa in lepote jezika. (Muriel Barbery – Eleganca ježa, str.175, Paloma)
Kajti Umetnost je življenje, vendar v drugem ritmu. (Muriel Barbery – Eleganca ježa, str.168, Rene)

Glasba: YouTube slika preogleda


Pripomočki in povezave:
 
Knjiga Muriel Barbery – Eleganca ježa, prevod: Metka Zorec in Varja Balžalorsky
IMDb filma: Le Herisson:
http://www.imdb.com/title/tt1442519/
Društvo
za pomoč z umetnostjo LOTISA: http://www.lotisa.si/
Vir fotografij: Google images

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !