Feri Lainšček – Petelinji zajtrk

Glasba, Vir: Google images

Glasba na telo in dušo deluje čudežno. Je najboljša droga. Sprehajanje s prsti po tipkah.. brenkanje na strune.. dihanje z glasbilom.. petje.. Umetnost, ki se priplazi skozi uho in seže naravnost do srca, se nemalokrat dotakne prostorov za katere nisi verjel, da še obstajajo ali da so sploh obstajali. Glasba ti zleze pod kožo in te nikoli ne pusti ravnodušnega: to je nekaj najlepšega kar je mogoče slišati.. ta pesem ima preveč spominov.. to je najlepše besedilo.. to je najbolj neumno besedilo.. tako dušo božajoče petje.. nič več od navadnega cviljenja… ali lahko obstaja še boljša melodija… tega nikoli ne bi smel nihče objaviti… ta me spominja na prijateljico.. ta na bivšega fanta… ta mi povzroča mravljince… če še enkrat slišim to pesem, se bom preselila na drug konec sveta… ljubim to sprehajanje prstov po tipkah, ki ustvarjajo najlepšo melodijo, ki sem jo kdajkoli sploh slišala.. Glasba te lahko dvigne ali pa spusti na tla, včasih te pusti lebdeti nekje vmes; enkrat ti postavi vprašanje, drugič ti da odgovor.. nikoli pa te ne pusti brez dotika.

Ravno glasba je bila tista; no natančneje glasba hrvaške pevke Severine, ki je v življenje mojstra Gajaša iz Lainščkovega Petelinjega zajtrka, prinesla tako veselje kot zmedo. Ena od knjig, ki mi je prekrižala pot sredi preteklega poletja. Čudovita zgodba o prijateljstvu, prepovedani ljubezni, žalostnih usodah iz katerih se na koncu lahko rodi tudi kaj čudovitega. Zgodba z okusom po Prekmurju, kar  je nekako značilno za večino Lainščkovih del; in po kateri je posnet tudi istoimenski film pod režijo Marka Nabršnika, je pravi biser za ljubitelje slovenske literature.

 Feri Lainšček je bil rojen 5.10.1959 v Dolencih na Goričkem, skromni vasici blizu madžarske meje. Pisatelj, ki je zraven še pesnik, scenarist, dramatik in še več, pravi da ustvarjanje zanj ni poklic, temveč način življenja. Tak vtis je naredil tudi name, ko sem ga pred leti po naključju videla med sprehodom v bolj odmaknjenem delu Murske Sobote, kjer sicer tudi prebiva; zatopljenega v svoje misli, kakor da ravno tisti čas v njegovi glavi nastaja nov roman, nova pesem… In pustiš ga da v miru nadaljuje svojo pot. Ne upaš in ne želiš mu zmotiti miru, raje prebereš kakšno njegovo knjigo. Konec koncev kje lahko najdeš največ pisatelja, če ne v njegovih delih?


Ustvarjanje zame ni poklic, temveč način življenja. Knjige, ki sem jih napisal, filmi, pri katerih sem sodeloval, glasba, ki sem jo soustvarjal, pa tudi vse tisto drugo, kar je spotoma nastajalo in seveda še nastaja, je na nek način moja duhovna biografija.
Čeprav nisem ravnodušen ob tem, kaj drugi mislijo o mojem ustvarjanju, me najbolj vznemirjajo trenutki, ko nastaja nekaj novega. (Feri Lainšček, uradna spletna stran pisatelja)
Feri Lainšček, vir: Google images

Petelinji zajtrk je ljubezenska zgodba, umeščena v avtomobilsko delavnico skromnega, dobrodušnega in nekoliko nazadnjaškega mehanika mojstra Gajaša. Delavnica pa ni le prostor, kjer mojster Gajaš popravlja avtomobile, ampak je tudi prijetno stičišče, na katerem se ob večerih srečuje s prijatelji: prebrisanim lastnikom nočnega kluba Lepcem, čudaškim zobozdravnikom Zobarjem, gostilniškim popevkarjem Malačičijem, vodjo voznega parka Pavlico in profesorjem Batistuto. Njihovi skupni večeri minevajo ob večjih količinah popitega vina in neskončnih pogovorih o prijateljstvu, ljubezni, politiki in življenju nasploh.


Prizori iz filma Petelinji zajtrk, vir: Google images

»Korupcija tukaj ni produkt političnega sistema in tudi ni problem države, temveč gre pri tem zmeraj in praviloma za vprašanje posameznika,« je razlagal profesor, medtem ko nam je natakal svoj dóbiš. »Dokler bodo tu ljudje zdravnike plačevali z uplenjenimi srnjaki, odvetnike z letnimi članarinami v golf klubih, politike pa z gradbenim materialom, medtem ko bodo šolnikom še zmeraj prinašali le jajca in kislico, seveda ni upanja, da bi se Slovencem zbistrila pamet in bi se jim razsvetlil um. Ob takem maloumju pa kajpada še zdaleč tudi ni mogoče pričakovati tiste kritične mase, ki bi naše družbeno življenje nekako dvignila na višjo raven in ga predvsem seveda napolnila z novo kakovostjo,« je bil po prvih požirkih res kislega vina samo še bolj prepričan. »Kajti o tem pač ni nobenega dvoma: lopov bo volil lopova, bedak bedaka, pameten pa še najraje nikogar – in tako bodo o naši skupni usodi seveda še naprej odločali ljudje sumljivega kova.« je zaokrožil razmišljanje in si kljub grenkobi v goltancu znova natočil. (Feri Lainšček – Petelinji zajtrk, str. 47)

Knjiga je napisana v obliki pripovedovanja Adija Slavinca, bolj znanega po vzdevku Dj, ki je bil po smrti svoje babice primoran živeti po zavodih, kjer se je izučil za mehanika. Ko se kot vajenec zaposli pri mojstru Gajašu, se med njima počasi splete posebna vez.


Prizor iz filma Petelinji zajtrk, vir: Google images

Do izobražencev sem bil sicer že od nekdaj nekoliko zadržan. Zdelo se mi je, da so skoraj praviloma nastajali iz grebatorjev. Ti pa so mi šli še posebej na živce. Pa to ne zato, ker so dobivali boljše ocene, temveč seveda, ker so jih dobivali samo zato, ker so bili tako hudičevo upogljivi in pridni. Velikokrat se mi je zdelo, da bi lahko marsikaj vedel bolje od njih, če bi se mi le vzljubilo posedati ob knjigah. Še bolj pa mi je bilo takrat grozno, da je družba to grebatorsko ožino in odlikaško nečimrnost tako zlahka sprejemala in seveda tudi nagrajevala, medtem ko so pravi džeki praviloma ostajali postrani. Bilo pa je tudi res, da nas zavodskih gotovo ne bi nihče spraševal o študiju, četudi bi bili še tako uspešni. Morali smo namreč postati mizarji, ključavničarji, kleparji, varilci, vodoinštalaterji, električarji. Saj le to je zagotavljalo, da bomo čimprej sami poskrbeli zase in zlezli z družbenih ramen v njeno fekalno drobovje. (Feri Lainšček – Petelinji zajtrk, str. 104)

»Že deset let nisem imel vajenca, pa sem malo pozabil, da nekaterih ne moreš učiti niti dveh reči obenem. Čeprav bi mi mojster Varoš, ki me je vkalil, seveda hudo zameril, če bi le videl, kako se nategujem s tabo kot s staro mamo. Pri njem namreč ni bilo tople malice pa tudi ne telečjega jezika. Če ti je rekel švacaj, si pač švacal, pa četudi je bilo leseno. Če ti je rekel, kradi, si pač kradel, pa četudi siromaku. Če ti je pa rekel, fukaj, tovariš, si pa fukal, četudi ni imelo luknje.« (Feri Lainšček – Petelinji zajtrk, str. 21)

Zgodba pa se začne šele dobro zapletati, ko med Adijem in Lepčevo ženo Bronjo; ki ima sicer z Lepcem tudi sina; preskoči iskrica. Zaljubljenca se začneta skrivaj dobivati, kar sicer dolgo časa ostane skrito pred Bronjinim možem, ne pa tudi pred mojstrom Gajašem in njegovim tretjim očesom. Kljub Gajaševim svarilom, da se prijatelju ne hodi v zelje, Adi in Bronja ljubezenske zveze ne pretrgata.

»Poslušaj uš!« mi je pozneje v bifeju pritajeno dejal mojster. »Pred Lepčevo ženo si boš pač odslej natikal zaščitna očala, ali pa ti bom oči kratko in gladko prepikal s švas aparatom.«
»Pred Lepčevo ženo?« sem trznil.
»Dobro ti zdaj veš, kaj je tovarišija,« se je samo še namrščil. »Edino tu ima bog še brata,« me je vščipnil v ramo. »Zato o tem sploh ne bova na dolgo razpravljala: tovarišu se še plota ne poščije, kaj šele, da bi se mu gledalo ženo. Zato pa: če je ne moreš gledati z mehkim, potem raje še pravi čas obrni glavo, da ti je ne bo treba meni obračati.«
»Če je tako,« sem pogledal vstran, kajti res sem se počutil krivega.
»Seveda, da je tako,« me je objel čez ramo. »In prav je, da je tako.« (Feri Lainšček – Petelinji zajtrk, str. 25)

Zgodi se nekoč, da popevkarju Malačičiju odpade glasbeni nastop, zaradi česar se vesela druščina odloči, da bi bilo dobro, da Malačiči ta večer zaigra za njihovo družbo. Ko se ušes mojstra Gajaša dotakne Severinina pesem Raste trava zelena, je zanj to nekaj najlepšega kar je kdaj slišal. Od tedaj je mojster obseden s Severino; pokupi vse njene kasete in se celo udeleži njenega koncerta.

YouTube slika preogleda
Severina – Gardelin, vir: youtube

Mojster Gajaš pa je človek premehkega srca, kar se pozna tudi v njegovi denarnici, saj mu stranke neredno plačujejo. To izkoristi tudi prebrisani Lepec, ki z mojstrom sklene poseben dogovor. Gajašu bo omogočil večerjo s Severino, kar v njegovi delavnici, v zameno za to, pa mu mora Gajaš odpisati vse dolgove. Mojster seveda pristane in se na ta večer temeljito pripravi. Na koncu celo od Severine dobi več kot le večerjo, saj pevka z njim preživi noč. Gajaš pa ne ve,da mu je prebrisani Lepec namesto prave Severine pripeljal kar prostitutko- imitatorko Severine. Po neslani šali, Lepec Gajašu na žaljiv način prizna, da prava Severina nikoli ne bi pogledala moškega kot je Gajaš, zaradi česar slednji ponori…V trenutku, ko se Gajaš odpravi v delavnico po pištolo, Lepec po naključju v Adiju prepozna ženinega ljubimca. Tedaj dobi zgodba razplet…

Prizor iz filma Petelinji zajtrk, vir: Google images

»Že ko sem bila otrok, sem včasih ure in ure bosa bredla po travi,« mi je iznenada rekla, kot bi začutila moj vprašujoči dozdevek. »Višja je bila trava, bolj mi je bilo to v veselje,« se je glasno posmejala spominu. »Nekoč sem s piknika na dežele odtavala celo v nalivu in so me potem dolgo iskali. Mama je bila prepričana, da se nekaj hudega dogaja v moji glavi, in je klicarila psihiatre. Tolažili so jo z vsem mogočim in se ji smejali – ampak meni se je res že takrat zdelo, da je nekaj v travi. In še zdaj se mi zdi, prosim,« je zastala v travi in se z razširjenimi rokami ozrla naokoli.
»V travi je predvsem rosa«, sem se nasmehnil, ker sem res že čutil vlago v svojih edinih dobrih čevljih. »Meni se je takrat zdelo, da so v travi škratki, ki jo negujejo, ji pomagajo rasti in cvetlicam zjutraj odpirajo cvetove,«me je prijela za ušesa in me poljubila z govorečimi usti. »Zdaj, vidiš, pa se mi zdi, da so v travi tudi tiste moje bose otroške stopinje; da so ostale samo še tu in da le škratki vedo zanje.«
»Ne vem, ali to sploh lahko razumem,« sem ji priznal med poljubom.
»Poskusi,«je šepnila. »Ali pa mi vsaj obljubi, da boš poskusil,« se me je oklenila. »Jaz pa ti obljubim, da ti bom skušala pojasniti.«
»Obljubim, sem torej dahnil.«
»Obljubiti mi moraš tudi, da ne boš prehitro obupal.«
»Tudi to ti obljubim.«
»Pa da ne boš nikoli izdal skrivnosti.«
»Kakšne skrivnosti«
»Tiste, za katero boš čutil, da je samo najina,« me je poljubila in se ni več odmaknila.
Njene lepe dlani, ki sem jih tako rad gledal in se zmeraj znova čudil njihovi popolnosti, sem zdaj čutil pod majico in lepota njihovega dotikanja je bila prav tako popolna. Zdelo se mi je kot neupovedljiva milost, da se me je želela tako dotikati. Čutenje, ki se je zlagoma zalezlo vame, se je zgostilo tam na tistem nikoli določljivem robu med jokom in radostjo. Bilo je torej to še eno presenetljivo čustvo v nizu, ki sem ga z njo doživljal prvič – jaz, ki se mi je zmeraj zdelo, da vem o ženskah – in šele, ko so mi njeni iščoči prsti kot mišji smrčki zatipali k pasu, sem se potem spet zganil.
Obležala sva v rosi, ki je nisva več čutila. Zato pa nama je najverjetneje prišlo toliko bliže vse tisto drugo, kar je v travi. Telesi sta postali vohki, gibki, gladki, ostalo so namesto naju postorili škratki. Razpustili so ji rep, ji skuštrali lase, kot bi jo zlasali. Dvignili so ji dojki kot pomlad nad mano, ji napeli bradavici, slastna popka. Vzvalovili so jo, tako lepo široko v bokih, jo položili, kamor je hotela. Saj, vsaj o tem zdaj ni bilo več dvoma, da je zelo hotela, Broja, ta najin čas, ko sva se končno res lahko dosegla.
Čutil sem, kako utripa.
Iskal sem jo, drgetavo ob slehernem dotiku.
Poljubljal sem jo, kakor sem jo ljubil: celo.
In ona je ljubila mene – nezadržno, zmeraj znova, dokler se ni nebo nad nama že nevarno zavrtelo.
Tedaj je vsa iz sebe rekla: »Kje pa je zdaj luna«
Dvignil sem jo v naročje, jo pokril s telesom in ji pokazal krajec, ki se je medtem res odtihotapil daleč naokoli.
»Saj ne more biti res!« se je čudila. »Od tam do sem da sva se ljubila?« je pokazala s prstom po nevidni mesečevi poti in me preko čela poljubila. (Feri Lainšček – Petelinji zajtrk, str. 77)

Prizor iz filma Petelinji zajtrk, vir: Google images 

Misel: »Sanje so večne, z njimi potujemo v raj… (Feri Lainšček – Sanje so večne)

Glasbeni posladek: 

Pridi vsaj enkrat, poglej me v oči,
beri mi z ustnic, prisluhni utripu krvi.
Vzemi dotike vsaj moje nazaj,
sanje so večne, z njimi potujemo v raj..

YouTube slika preogleda

Besedilo: Sanje so večne, Feri Lainšček
Glasba: Posodi mi jürja, Samo Budna

Pripomočki:
Odlomki: Knjiga Petelinji zajtrk, Feri Lainšček
uradna spletna stran pisatelja:
http://www.ferilainscek.si/
Fotografije: google images, fotografije iz filma Petelinji zajtrk, režiser: Marko Naberšnik
Video: Youtube

  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev na “Feri Lainšček – Petelinji zajtrk”

  1. Jože pravi:

    Da popravim! Bronja ima z Lepcem hčerko ne pa sina,kot piše v prispevku!

  2. suzinaliniji suzinaliniji pravi:

    Pozdravljeni Jože :)

    Hvala za obisk in komentar. V filmu ima Bronja z Lepcem hčerko, v knjigi pa 10 letnega sina Inga. Stara zgodba, da film in knjiga nista vedno ista, ampak v tem primeru ni to nekaj groznega. Osebno sta mi bila všeč tako knjiga kot film. Če ste ljubitelj branja, vam priporočam, da preberete Petelinji zajtrk, ker je res lepa knjiga.

    Jože, lep dan vam želim :)

  3. maja pravi:

    Za vsako objavo se tako zelo potrudiš! Pridna si.

  4. suzinaliniji suzinaliniji pravi:

    Hvala Majč :) Lahko bi se večkrat pa še bolj, hehe :) Lepo bodi.

  5. Matej pravi:

    Po zaslugi tega filma sem se zacopal v pio Zemljič. Boginja je. Njeni prsi so nekaj najlepšega kar obstaja. In ne boš verjela, Suzi, malo po ogledu sem spoznal punco, ime ji je Azra, in je kopija Pie. Imel sem občutek, da sanjam. Še zdaj sva skupaj in sem v raju.

  6. suzinaliniji suzinaliniji pravi:

    Pozdravljen Matej, dobrodošel pri meni :) To pa je res lep in pozitiven komentar. Pia je res lepa in je svojo vlogo Bronje odlično odigrala. Vidiš pa imaš film za praznovanje obletnic :)
    Vse dobro tebi in Azri,
    lep večer želim, Suzi :)

  7. Matej pravi:

    Hvala, hvala, Suzi :)
    Bom prenesel pozdrave moji Azri.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !