Suzi on the line

To knjigo sem napisal, ker bomo umrli. (Jack Kerouac)

Leto 1951… Med 2. in 22. aprilom… Pisalni stroj… Papirni trak dolg 35,5 m, zvit skozi pisalni stroj… Komaj sledljivo udarjanje prstov po tipkah pisalnega stroja… Žvenket zvončka, ki naznanja novo vrstico nadpovprečno hiter… Pisanje brez odstavkov… Ogromne količine kave in poživil pripeljejo do končnega rezultata… 125.000 besed, napisanih v 20-ih dneh, kar povprečno znese 6000 besed na dan. Prvi dan 12.000 besed, zadnji 15.000.. Papirni trak 125.000 besed zvit na podu, podoben je cesti. Knjiga! Biblija! Beatniška biblija! Spomenik in poklon beatniški generaciji! Spomenik svobodi in splošnemu navdušenju nad svetom!

 V naslednjih šestih letih  sledijo številna popravila zaradi za takratne razmere preveč svobodnih opisov spolnosti, alkoholizma, uživanja drog, homoseksualnih namigov, navedb resničnih imen nastopajočih v romanu. Na koncu prevlada »bodikarsi« in knjiga v mojih rokah je izvirni zvitek, kjer nastopajoči spet dobijo nazaj svoja prava imena. Vrh temno zelene platnice krasijo svetlo zelene črke: Jack Kerouac; pod njimi velik zlat napis: Na cesti; in pod njim z manjšimi zlatimi črkami: Izvirni zvitek. Platnico krasi podoba »pisanega« Jacka Kerouaca z nekoliko odsotnim pogledom. Slovenski prevod Jureta Potokarja. Knjiga, ki je neštetokrat boljša od vsakega resničnostnega šova današnjih časov. Knjiga, zaradi katere sedanjost postane pusta in siva, ker nismo več sposobni sledili norosti Neala Cassadya, kot je znal to početi Kerouac…

Jack Kerouac je bil rojen 12. marca 1922, kot Jean-Louis Kerouac v Massachusettsu francosko- kanadskim staršem, zaradi česar se je sprva sporazumeval v lokalnem francoskem dialektu. Angleščine se je naučil šele pri 6 letih v šoli. Bil je zelo predan pisanju, v svojem nahrbtniku naj bi vedno nosil beležke, v katere je zapisoval vtise in občutke. Z drugo ženo Joan; poročen je bil trikrat; je imel edinega otroka in sicer hčerko Jan, ki je umrla leta 1996, stara 44 let.

Med njegova najbolj znana dela spadajo: Visions of Gerard, The Town and the City, Dr. Sax, Big Sur, The Sea is my Brother, The Dharma Burns,… Največji preboj v svet slave pa mu je uspel z njegovim najbolj znanim delom Na cesti, ki je pravzaprav poklon skupini ameriških književnikov v 50. letih 20. stoletja. Kerouac je za to skupino skoval posebno besedo: Beat Generation. Poudarek je na besedi »beat«, kar v prevodu pomeni utrujen, pretepen. Sam Kerouac pa je poudaril besedo »beatific«, kar je izpeljanka iz latinske besede »beatificus« in pomeni srečen, blažen. Poezija in proza »beatnikov« je bila na začetku omejena na ožje prijateljske kroge, kaj kmalu pa se je začela širiti na branja po lokalih in knjigarnah in vpliv » beatnikov« se je začel širiti po svetu, navdahnil je številne pisatelje in glasbenike. Med najpomembnejše predstavnike »beat« generacije spadajo Alen Ginsberg s pesmijo Howl, Jack Kerouac z romanom Na cesti in William Burrougs z romanom Goli obed. Večina njihovih del je avtobiografskih, naperjenih proti takratnim tradicionalnim ameriškim vrednotam in obstoječim družbenim normam. Vsebina je zaznamovana z opisi življenja na družbenem dnu, kamor so vključeni uporaba drog, opisi spolnosti in homoseksualnost, tematizacija religij,…

Takole pravi Kerouac o »beatniški generacji«:

»Beat generacija, to je bilo videnje, ki sva ga imela, John Clellon Holmes in jaz, pa še na najbolj divji način Allen Ginsberg, proti koncu štiridesetih, o generaciji norih, razsvetljenih frajerjev, ki se nenadoma dvignejo in se potikajo po Ameriki, resni, potepajo se in štopajo na vse strani, razcapani, blaženi (beatific) na grdo privlačen nor način–videnje, napaberkovano iz načina, kako smo slišali izgovarjati besedo »beat« na vogalih Times Squara, v Villageu, v drugih mestih v nočnih mestnih središčih povojne Amerike—beat, ki pomeni čisto na tleh, pa poln silovitega prepričanja–Celo stare poulične frajerske atke leta 1910 smo slišali besedo govoriti na ta način, z melanholičnim posmehom–Nikoli ni pomenila mladostnih prestopnikov, pomenila je karakterje posebne duhovnosti, ki se niso družili, ampak so bili samotni Bartlebyji, strmeče skozi mrtvo stensko okno naše civilizacije–podtalne junake, ki so se končno odvrnili od »svobodnega« stroja Zahoda in so jemali droge, štekali bob, imeli prebliske vpogleda, izkušali »motnje čutov«, čudno govorili, bili revni in veseli, prerokovali nov slog ameriške kulture, nov slog (smo mislili), novo zaklinjanje. (Jack Kerouac, Revija Esquiere, marec 1958)

Prav roman Na cesti je pomembno vplival na nekatere pisatelje, kot so: Thomas Pynchon, Hunter S. Thomas, Tim Robins, Richard Brautigan, Haruki Murakami,… Vpliv svobodomiselnosti pa se je dotaknil tudi številnih glasbenikov, predvsem rock izvajalcev. Ravno knjiga Na cesti naj bi bila krivec za nastanek imena skupine Beatles, ker je bil John Lennon velik oboževalec Jacka Kerouaca. Med znanimi glasbeniki, ki so sledili vzoru Kerouaca in ostalih »beatnikov« tako najdemo še: Boba Dylana, Jima Morrisona, Toma Waitsa, Micka Jaggerja,…

Leta slave pa so imela težek vpliv na Kerouacovo življenje. Prevelika pozornost in nenehno ponavljajoča se vprašanja s strani novinarjev so mu počasi začela presedati, zaradi česar se je čedalje bolj začel vdajati alkoholizmu. Kljub številnim poskusom, da bi za alkoholizmom prenehal, mu to na koncu le ni uspelo. 20. oktobra 1969, okoli 11. ure zjutraj je Jack sedel v svojem najljubšem stolu, pil whiskey in urejal zapiske za knjigo. Nenadna bolečina v trebuhu, kateri na začetku ni posvečal preveč pozornosti, ga je vzpodbudila, da se je odpravil v kopalnico, kjer je začel bruhati velike kosme krvi. Kljub hitremu prevozu v bolnišnico in številnim transfuzijam krvi, je bilo za Jacka Kerouaca prepozno. Leta in leta alkoholizma so na njegovih jetrih povzročila preveč škode. Jack Kerouac je umrl 21. oktobra 1969, star komaj 47 let.

Knjiga Na cesti je sestavljena iz opisov 5 potovanj, ki jih je Kerouac opravil nekje med letoma 1947- 1949. Ker je knjiga napisana po resničnih dogodkih, dobiš na trenutke občutek, da Jack Kerouac sedi nekje poleg tebe in ti pripoveduje zgodbo, kot da v resnici nikoli ni umrl. Nekoliko v ospredju vseh nastopajočih prevladuje lik »norega« Neala Cassadyja; norega v pozitivnem smislu. Cassady je bil pravzaprav Karouacov navdih, rimska sveča ki gori skozi noč… »nori genij«, ki v eni noči ukrade več avtomobilov in jih prevaža na z enega na drugo mesto; ki se predaja spolnosti tako s strani moških kot žensk..; nekdo, ki se skoraj nikoli ne utrudi in je nor na vožnjo in avtomobile. Cassady je skozi celotno zgodbo razpet med tri glavne ženske like-  Luanne, Carrolyn in Diane. Luanne je bila med drugim tudi Kerouacova in Cassadyjeva sopotnica na cesti v drugem delu romana. Tudi Kerouac v knjigi izpostavi tri ženske like: prvo ženo Edie, s katero je bil takrat že ločen, malo Mehičanko Beo, s katero se sreča na prvem potovanju in drugo ženo Joan, s katero se poroči po dnevu poznanstva.

V knjigi takole govori o njih:

Bea: »V spoštljivi in mili tišinici si je slekla vsa oblačila in z drobnim telesom smuknila k meni med rjuhe. Bilo je rjavo kot grozdje. Ugriznil sem njen ubog trebuh, kjer ji je brazgotina od carskega reza segala čisto do popka. Njeni boki so bili tako ozki, da ni mogla roditi otroka, ne da bi jo razrezali. Njene noge so bile kot palčke. Merila je le štiri čevlje deset palcev. Razširila je svoje nožice, jaz pa sem se ljubil z njo v sladki jutranji utrujenosti. Nato sva zaspala, kot nekakšna utrujena angela, ki pozabljena ostajata na losangeleški polici, potem ko sta skupaj našla najbolj blizko in najslastnejšo stvar v življenju.« (Na cesti,str. 78)

Edie: »Celo moje nesrečno življenje mi je plavalo pred utrujenimi očmi, jaz pa sem se zavedel, da je, ne glede na to, kar nameravaš narediti, na koncu nujno zapravljanje časa, zato lahko tudi kar znoriš. Samo to sem hotel, da bi svojo dušo potopil v ženino duš in segel po njej skozi gube kopren, ki so meso v postelji. Na koncu ameriške ceste sta moški in ženska, ki se ljubita v hotelski sobi. To je vse kar sem hotel. Njeni sorodniki so se zarotili, da bi naju obdržali narazen; saj ne, da bi se motili, vendar so menili, da sem klatež in da bom samo spet odprl stare rane v njenem srcu.« (Na cesti, str. 162.)

Joan: »Tako sem šel gor in tam je bila, punca s čistimi in nedolžnimi ljubimi očmi, ki sem jo od nekdaj in tako dolgo iskal. Tistega večera sem jo prosil, naj se poroči z mano, ona pa je sprejela in se strinjala. Pet dni kasneje sva bila poročena.« (Na cesti, str. 277)

Rdeča nit knjige pa je svoboda. Zgodba o mladih fantih, čistih hedonistih, ki življenje srkajo vase na vse možne načine: potovanje, glasba, sex, droge, alkohol…, je bila zavrnjena s strani mnogih knjižnih izdajateljev, kar 6 let je Kerouac potreboval, da je dobil založnika. Ker se družbena ozkoglednost ni hotela umakniti svobodnemu razmišljanju in življenju, je bil Kerouac primoran v knjigo vnesti številne popravke. Vendar bi naj bil prav Cassady tisti, ki je Kerouaca vzpodbujal k temu, da knjiga ostane taka kot jo je napisal – z navedbo resničnih imen nastopajočih. Ravno zaradi tega je Na cesti tako privlačen roman, saj glavni junaki s svojimi dejanji, pa čeprav so ta nemalokrat družbeno sporna, bralca vzpodbujajo k temu, da je to kar v resnici je.

»…drvela sta dol po ulici skupaj in štekala vse na zgodnji način, kakršnega sta poznala, ki je kasneje zdaj postal toliko bolj žalosten in dojemljiv… ampak potem sta plesala po ulicah kot utrganca, jaz pa sem kot običajno racal za njima, kakor to vse življenje delam za ljudmi, ki me zanimajo, ker so zame edini ljudje, ki me zanimajo, nori, tisti, ki so nori na življenje, nori na pogovor, nori na vse hkrati, tisti, ki nikoli ne zehajo in ne govorijo vsakdanjih reči, ampak gorijo, gorijo, gorijo kot rimske sveče skozi noč« (Na cesti, str. 10)

Svoboda, ki je opisana v knjigi gre preko vseh meja, norost pa ji zvesto sledi na vsakem koraku. Svoboden si šele takrat, ko se osvobodiš vsakdanjih rutin, ko se uspeš rešiti iz okov črednega nagona, ko si sposoben reči ne stvarem, ki te hočejo ujeti v začaran krog normalnosti, ki smo si jo izmislili ljudje. Svoboda je pravica, ključ do svobode pa je minljivost. Zavedanje, da si minljiv ti pravzaprav podari življenje.

»Poskusil sem tistim, ki jih imam rad, na bolj ali manj trajen način urediti dom, iz katerega bi bilo mogoče voditi vse človeške operacije v zadovoljstvo vseh udeleženih strani. Verjamem v dober dom, v zdravo in skladno življenje, v dobro hrano, prijetne čase, delo, vero in upanje. Vedno sem verjel v vse to. Z nekaj osuplosti sem dojel, da sem eden izmed redkih ljudi na svetu, ki zares verjame v te stvari, ne da bi hodil naokoli in iz tega ustvarjal dolgočasno malomeščansko filozofijo. Nenadoma sem ostal brez vsega v rokah, razen prgišča norih zvezd.« (Na cesti, str. 164)

Nekateri kritiki so Kerouaca kot pisatelja zavračali, češ da je njegovo pisanje le tipkanje brez prave literarne vrednosti, kar se mi zdi popolnoma neutemeljeno. Za človeka, ki je znal opazovati ljudi in okolico, ter s sabo vedno nosil zvitke papirja na katerega je zapisoval vtise, tega res ni mogoče trditi. Kar je kritike verjetno zmotilo, je bila verjetno njegova svoboda pri pisanju, še bolj moteče pa dejstvo, da je roman Na cesti napisan po resničnih dogodkih. Kritiki s svojimi predstavami o tem, kaj je dobro on kaj ne, nemalokrat postavljajo omejitve domišljiji, ki pa je pri literarnem izražanju in umetnosti še kako pomembna. Konec koncev – kdo mi lahko vsiljuje predstave o tem, kako čutim in doživljam?

Jack Kerouac je umrl, njegov duh pa živi naprej, v njegovih delih, roman Na cesti se bo letos predstavil tudi v novi filmski podobi.  Njegova duša se je razpršila na tisoč kosov in potuje po svetu. Udomači se pri vsakemu, ki ji odpre vrata in ji je sposoben prisluhniti. In poje o svobodi, glasbi, prijateljstvu in vsemu kar ponuja cesta….

»Zavedal sem se, da so vse to posnetki, ki jih bodo nekoč z začudenjem gledali naši otroci in mislili, da so njihovi starši živeli mirna, čisto urejena, na fotografiji uravnotežena življenja, zjutraj vstajali in ponosno stopali po pločnikih življenja, ne da bi kdaj sanjali o razcapani blaznosti in kravalu naših resničnih življenj, naših resničnih noči, njihovega pekla in nesmiselne moraste ceste.« (Na cesti, str. 231)

 

 Misel:  “The only people for me are the mad ones, the ones who are mad to live, mad to talk, mad to be saved, desirous of everything at the same time, the ones who never yawn or say a commonplace thing, but burn, burn, burn, like fabulous yellow roman candles exploding like spiders across the stars and in the middle you see the blue centerlight pop and everybody goes “Awww!” (Jack Kerouac)

Glasbeni dodatek:

Bonus: Dokumentarec o Jacku Keruacu za oboževalce in oboževalke: http://www.youtube.com/watch?v=W7v2pmkAChM

Reference: Jack Kerouac - Na cesti (prevod: Jure Potokar, 2009) 
http://en.wikipedia.org/wiki/On_the_Road
http://sl.wikipedia.org/wiki/Beatnik
http://en.wikipedia.org/wiki/Jack_Kerouac

Moja prijateljica Tisa šteje tri leta. Kadar pridem k njej na obisk, me vedno počaka kje na pragu hiše ali pa mi pride nasproti. Njene zvedave oči in usta, ki ne vedo ali bi se odprla v znak začudenosti in presenečenja, ali pa bi se od veselja pomaknila bližje ušesom, me zmeraj razorožijo. In potem se skupaj odpraviva v hišo, kjer me popolnoma okupira. Ponavadi celo popoldne podirava keglje, riševa, se igrava kuhinjo, včasih tudi zapojeva in zapleševa ali pa se smejiva in zganjava norčije. Kadar dežuje in so luže na cesti, se z njeno mamico odpravimo na sprehod z dežniki. Takrat Tisa veselo skače po lužah. Če je prevroče, kampiramo v njihovi dnevni sobi. Sedem na kavč, Tisa pa mi zleze v naročje in prebirava knjige. Občasno Tisa zavije v kopalnico, kjer obišče kahlico in po opravljenem delu napodi mamico stran, ker mora priti ritko obrisat teta S. Temu se iz srca nasmejim. Nekoč je med igro prišla do mene, me pogledala in z resnim obrazom rekla:«Rada te imam!« Takrat sem morala paziti, da mi od ponosa glava ne bo pokukala skozi streho. Moja prijateljica je iskrena.

Otroci (in živali) so najbolj iskrena bitja na svetu, na katerega pridejo čisti in nepokvarjeni, kot bel list papirja, ki čaka kaj bo kdo napisal nanj. V njihovem srcu še niso zasidrani zloba, maščevanje, zamere…, temveč hrepenijo po človeškem stiku; po pristnem človeškem stiku, ki vanje vliva zaupanje do ljudi in jim da vedeti, da so varni in zaželjeni. Radi imajo, če jim naklonimo pozornost in neverjetno hitro lahko občutijo energijo nekega človeka.

V ta majhna bitja, ki se postopoma razvijajo v odraslega človeka, se vcepljata strah in odgovornost. Nemalokrat so obremenjeni s tem, kaj se lahko in česar se ne sme. Prisiljeni so početi stvari, ki se nam zdijo same po sebi umevne; kot je vrtec, obisk glasbene šole, ukvarjanje z raznimi športnimi dejavnostmi; ki naj bi kasneje iz njih naredila odgovornega odraslega človeka; pri vsem skupaj pa jim je nehote ukradeno brezskrbno otroštvo in možnost lastne izbire. Vsiljujejo se jim predstave nekih popolnostih, ki ne obstajajo. Uči se, da boš nekoč lahko sam svoj gospod, ki mu ne bo treba skrbeti za denar in preživetje. Igraj klavir, da boš nekoč postal slaven in ljudje te bodo oboževali. Zabij že ta gol in množice bodo nekoč kričale tvoje ime… Udeleževati se morajo raznih psiholoških testov, kjer odrasli ugotavljajo v kateri kalup spadajo; ali so  normalni ali posebni. Zjutraj pograbijo ogromno šolsko torbo in se odpravijo v šolo, kjer preživijo toliko časa, kot ga odrasli v službi. Po šoli se velikokrat odpravijo na razne izven šolske obveznosti in se domov lahko vračajo šele pozno zvečer. Dnevi jim potekajo po določnem urniku. Padajo v določene ritme in rutine, da bi iz sebe izčrpali tisto, kar naj bi se štelo za najboljše in najprimernejše.  Nihče jim ne prizna teže bremena, ki ga nosijo. Vse to jemljemo kot nekaj normalnega, kot nekaj nujno potrebnega. Živijo po nasvetih, ki se jih deli v raznih priročnikih. Strokovnjaki postavljajo pravila o vzgoji… Čemu potem toliko depresije v poznejšem življenju, če je vse tako lepo zastavljeno po določenih pravilih?

Premalokrat se jim pove, da imamo ljudje različne sposobnosti, in da s tem, če namesto tega, da bi postal pilot postaneš navaden delavec, ni nič narobe, v kolikor delo opravljaš z veseljem in častjo, da delaš nekaj dobrega in pomembnega. Ker je delo na cesti velikokrat bolj pomembno, kot razni prisiljeni nasmehi, ki se delijo v svetu komercializacije.

Če so starši tisti, ki naj bi otroka zaščitili, čemu je potem potrebno, da skočiš z otrokom iz petega nadstropja? Zakaj mu najprej daš življenje, potem pa mu ga odvzameš? Kaj naj si začne z možem petletna indijska deklica in zakaj se njene sanje o princu na belem konju končajo še prej, ko se sploh začnejo? Zakaj trgovanje z otroki in pedofilija?

Na eni strani čisto teptanje otrok, na drugi prevelika pričakovanja in pritiski. Tisoč in en priročnik o vzgoji, medtem ko v resnici rabijo čisto malo. Smeh in igro. Upanje v boljši in lepši jutri, ko bo sijalo sonce in se bodo lahko igrali v peskovniku. Četudi bo oblačno, pa nič za to, nekoč bo spet posijalo sonce. Do takrat, pa jim vedno ostanejo luže po katerih lahko skačejo.

Nasmehnite se otrokom, pustite jim do sebe. Od vas ne pričakujejo, da jih boste vedno nekaj učili, lahko pa se vi česa naučite od njih. Iskrenosti in veselja do življenja. Otrok vas ne bo nikoli vprašal o službi, ki jo opravljate in o plači, ki jo za to dobite. Niti se mu ne zdi pomembno kaj imate oblečeno, dokler ste sposobni usta zaviti v nasmeh in se podati z njim v njegov svet.

Prečudovit film, pesem s prelepim besedilo. Življenje je lepo, smej se brez razloga…

Misel:  Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, na pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v sanjah ne morete obiskati. Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj. (Kahlil Gibran: Prerok)

Besedilo pesmi: Vse naše pravljice, so naše prve želje,
kdor ne sanja več naj ne zahaja vanje.
Vse naše pravljice so stvarnost, ne prividi,
kdor sam ni del tega, ne sliši in ne vidi.

Pustite nam ta svet,
nedolžen in drugačen.
Naj vsak ki vanj je ujet,
bo pristen, nepopačen. (Vlado Kreslin)

 

Rada berem. Uživam v branju, kot kadilci v cigaretah. Le, da branje po moje ni tako škodljivo. Kakorkoli že, vsak uživa v svojem. Obožujem knjige, kupujem knjige, včasih kakšno preberem po dvakrat,večkrat…, izpisujem meni ljube stavke. Nikakor ne dovolim čečkanja po knjigah, prepogibanja platnic, in raznega drugačnega izživljanja nad knjigo. Spoštujem pisatelje, ker vem, da knjiga ne nastane čez noč. Ure in meseci in tudi leta so lahko vloženi v knjigo. Vanjo je vložen trud, energija in srce, zato tako lahko verjamem, da pisatelj pravi, da je knjiga njegov otrok. Glede na to, da jo sam ustvari, to še kako drži.
Ne maram prisiljenega branja, kot to počnejo v osnovnih in srednjih šolah. Menim, da je spoštljivo do avtorja in knjige, da se za branje prostovoljno odločiš in bereš za svoje dobro. Branje mi predstavlja užitek, in temu primerno mora biti vzdušje. Ko potihne dnevni hrup, ugasnem še radio.. ko nastopi tišina, vzamem v roke knjigo…

Nikoli se ne morem odločiti, katera knjiga mi je najljubša, definitivno pa se je med moje najljubše knjige uvrstila Voda za slone, kanadske pisateljice Sare Gruen.
Dolgo sem na neki spletni strani opazovala, kdaj se bo poleg te knjige znak »v tiskarni«, spremenil v znak »na voljo«. Izdaja z mehkimi platnicami, je občutno cenejša, vsebina pa tako ali tako ostane enaka v obeh. In moram priznati, da sem pričakovala malo žepno knjižico, dobila pa ravno nasprotno- pošteno veliko knjigo. Pozitivno presenečenje!

Voda za slone je zgodba o mladem fantu po imenu Jakob, ki študira veterino. Po pretresljivi novici, da so njegovi starši umrli v nesreči, ga dodatno šokira še dejstvo, da je zaradi očetove zadolženosti izgubil hišo, študija pa prav tako ne more več nadaljevati. Tako se tik pred zaključnimi izpiti, s katerimi bi si pridobil naziv veterinarja, poda po svetu. Brez prtljage, samo s čevlji in obleko, ki jo ima na sebi, skoči na prvi vlak, ki pripelje mimo. Kasneje ugotovi, da gre za cirkuški vlak Bratov Benzini. Ker jim v cirkusu veterinar pride še kako prav, se odločijo in Jakoba obdržijo. Kaj kmalu Jakob spozna, kakšno je resnično življenje v cirkusu, razlike med delavci in artisti, skrivnostna nočna izginjanja delavcev, za povrh vsega pa se zaljubi še v lepo Marleno, cirkuško artistko, ki je poročena s paranoično shizofrenim Augustom.
Zgodba se konča tako, da… Konec knjige naj ostane skrivnost, ki jo odkrije vsak sam zase… Priznam, da sem do konca knjige ugotavljala, kako se bo zgodba odvila in zakaj slonica Rozi sprva ni razumela ukazov svojega trenerja.

Bila sem navdušena nad slikovitostjo in razgledanostjo, ki ju je avtorica knjige uporabila pri svojem pisanju. Zgodba je sestavljena tako, da jo pripoveduje Jakob v starejših letih. Kot spomin za nazaj. Jakob kot starec, po smrti svoje žene, živi v domu za ostarele.

Avtorica v tem delu pokaže svoje sočutje in poznavanje človeške duše, ko skozi Jakoba pripoveduje o »negi«, ki so je deležni starejši ljudje. Težka borba nekega starca, ki se trudi obdržati dostojanstvo, ki mu pripada . Namiguje na dejstvo, da starec je enako kot otrok vendarle ne drži, ampak je vmes nekaj večjega- preživeto življenje.   Pred nastankom knjige, se je avtorica podrobno pozanimala o življenju v cirkusu; o človeši krutosti do živali in nenazadnje tudi do ljudi, zaradi česar se ti zdi, kot da se je zgodba v resnici zgodila. Knjiga torej ni nastala čez noč. Ljubezenska zgodba se razvija počasi, kar ustvari še dodatno napetost med branjem. Čaroben in barvit svet cirkusa, ki na zunaj  obljublja zabavo , je v svojem ozadju vse prej kot to.  Knjiga napisana z dušo, srcem, ter razgledanostjo. Razgledanost pa je včasih tudi stanje duha…

——————————————————————–
Nekaj odlomkov iz knjige Voda za slone (Sara Gruen):

Potem se stisne k meni, da me njeni lasje žgečkajo po obrazu. Rahlo jo božam in si poskušam vtisniti v spomin njeno telo. Rad bi, da bi se zlila z menoj, kot se maslo raztopi na opečenem kruhu. Rad bi jo vsrkal vase in preostanek življenja hodil naokrog z Marleno pod kožo.
Rad bi.
Negibno ležim in uživam od dotiku z njenim telesom, ki se privija ob moje. Niti dihati ne upam, da ne bi odčaral trenutka.
————————-

Čeprav pridejo časi, ko bi dal vse, da bi jo dobil nazaj, sem kjub temu vesel, da je odšla prva. Ko sem jo izgubil, je bilo, kot bi me kdo po sredini presekal na pol. V tistem trenutku se je zame vse končalo in res ji ne bi privoščil, da bi morala ona skozi to. Preživeti zakonca je res grozno.
————————-

Eno največjih ponižanj starosti je, da ti ljudje hočejo pomagati pri opravilih, kot sta kopanje in obisk stranišča. V resnici ne potrebujem pomoči ne pri prvem ne pri drugem, vendar se vsi strašansko bojijo, da mi bo spodrsnilo in si bom spet zlomil kolk, zato imam spremstvo, pa če mi je to všeč ali ne. Vedno vztrajam, da bom šel sam na stranišče, a je za vsak slučaj vedno kdo tam, in iz nekega neznanega razloga je to vedno ženska. Prosim jo naj se obrne, ko slečem hlače in sedem, potem pa jo pošljem ven, dokler ne opravim.
Kopanje me spravlja še v večjo zadrego, ker se moram pred negovalko sleči do golega.

——————————————————————————

 Misel: »Samo dvoje vrst ljudi sta iz pravega testa za pisatelja oziroma za umetnika; pripadniki višjega razreda, ki so bili deležni prvovrstne izobrazbe, ali ljudje, ki so v življenju veliko ih hudo trpeli. Pripadniki srednjega razreda«, ob tem me z neodobravanjem pogleda,« lahko tu in tam proizvedejo približek umetnosti, vendar je ponavadi kvazi intelektualna, prikrito komercialna in brez prave vrednosti. Zgolj kičasto razvedrilo.« (Candace Bushnell: Dnevniki Carrie Bradshaw)

Za vzdušje :

Slike last: Photo by David James – © TM and 2011 Twentieth Century Fox Film Corporation

Že z močnim korakom smo zakorakali v veseli december. No, trgovine zakorakajo že veliko prej… Ko pride december, se svet začne posvečati miru, ljubezni, prijateljstvu… Po radiu in povsod na javnih krajih začnejo vrteti zimske praznične pesmi, ki so polne raznih podajmo si roko, bodimo prijatelji, imejmo se radi… Ja, včasih se zdi kar preveč sladkorja naenkrat.
Pred časom sem prebrala srhljivo napoved neke pokojne vedeževalke, ki našemu svetu napoveduje strašen konec. Komaj verjeti kakšne grozote nam je napovedala.. Verjeti ali ne, je odvisno od posameznika. Jaz raje zaenkrat ne verjamem, ker je pač lažje tako živeti, da take grozote odpišeš. Sama sem zelo proti vojnam in ostalemu nasilju, saj sem prepričana, da je svet dovolj velik za vse, le naša srca in razum so včasih preozka in tega nismo sposobni videti. Živimo v času, ki je poln napetosti in pehanja za denarjem. Borba poteka na strani tistih, ki imajo polno denarja in bi ga radi še več.. na drugi strani pa so tisti, ki ga nimajo in bi ga radi imeli. No, po resnici povedano, da ga pač rabijo. Nobena stvar ni enakomerno porazdeljena, kar dela razdore med nami. Ko je mera vsega polna se začne dogajati nasilje.

Včasih, ko slišim letalo kako kroži po nebu, me prav stisne od tistega groznega zvoka, ki ga povzroča. Zdi se mi tako nezemeljsko, ko s svojimi motorji hrumi skozi oblake. Nekako me vedno spomni na vojno. Na vojno, ki jo poznam iz pripovedovanja starejših in filmov. Sama se le malo spomnim tiste, ki se je pred približno dvajsetimi leti odvijala pri nas. Vem le, da me je bilo zelo strah in, da so novinarji vedno opozarjali na možnost letalskih napadov. V strahu sem si predstavljala, kako bodo letala s svojimi bombami uničila vse kar imam rada…vrt, hišo, živali… Nisem mogla verjeti, da je nekdo lahko v tistem trenutku tako zloben, da lahko brez kakršnekoli slabe vesti, vzame usodo drugih v svoje roke. Da lahko en človek, dvigne roke nad drugega človeka in mu zapečati usodo.

V starih vojnih filmih smo lahko gledali dedka iz starih filmov, ki je svojemu vnuku vneto razlagal, koliko jih je med vojno spakiral na drugi svet. Vnučku so se od ponosa svetile oči, kakšen frajer je bil njegov deda, da je po tekočem traku prodajal vstopnice za na drugi svet. Dedek iz današnjih filmov, je že bolj naklonjen posamezniku, saj s solzami v očeh vnučku pove, kako ni imel srca, da bi ustrelil nekoga, ki ima nekje tam zunaj mogoče tudi družino. In tudi vnučku iz današnjih časov se svetijo oči, da je njegov deda lahko bil tak frajer.

Pripovedovala mi je babica o tem, kako je njena teta nekoč doma s spoštovanjem pokopala tujega vojaka, češ da se naši moški nekje tam zunaj tudi enako borijo. Reven kmečki človek, je bil sposoben dojeti, da so v vojno vpleteni nedolžni ljudje, ki se borijo za svojo državo, za svoje voditelje. Za voditelje, ki so vojno ukazali, sami pa so se skrivali po raznih bunkerjih. Na bojno polje so pošiljali zmanipulirane nedolžne ljudi, ki so se v imenu države borili za to, da so v večini primerov reševali zadnjice svojih voditeljev… voditeljev, ki so bili kasneje kovani v zvezde, kako so uspeli obraniti domovino. Naj povem, da nimam nespoštljivega odnosa do naših vojakov, ki so kakorkoli branili naše »imetje«. Ne morem pa spoštovati posameznikov, ki nas s svojim zvišenim in vase zagledanim vedenjem pripeljejo do raznega nasilja. Da je temu tako, lahko čisto preprosto pojasnim. Vojne so že od nekdaj med nami, bojujemo se v imenu ljubezni, vere… Uradno zaradi tega.. Za tem pa je skrito lastno branjenje našega dostojanstva, da bi drugim pokazali kdo smo in česa smo sposobni. Verjetno sta se že kdaj v pradavnini bila sposobna kakšna pračloveka med sabo pobiti zaradi kakšne ženske ali hrane. Torej dva človeka, ki vsak na svoji strani branita svoj ego. Da nima to nič opraviti z današnjim časom? Hmmm… Vsaka država si izvoli svojega voditelja, predsednika, predstavnika… Ti morajo biti sposobni delati dobro v interes vseh ljudi, katerih predstavniki so. Laž! Vsak posameznik je na koncu koncev še vedno samo človek, ki se trudi delati dobro v svojo korist. Ne verjamem v razne politike, ki se nam še najbolj v predvolilnem času smehljajo iz raznih posterjev in nam prodajajo sladkarije, po katerih nas muči hud zobobol po tem, ko so že nekaj časa ne vladi.

Ne verjamem, da je nek posameznik sposoben voditi državo in ohranjati mir na svetu, če pri sebi nima razčiščenih nekaterih stvari, kot to, da so na svetu tudi drugi ljudje. Nič ti ne pomaga visok položaj, če nimaš srca, oziroma če tvoje srce ni povezano s tvojim razumom. Kajti, če bi bilo tvoje srce povezano z razumom, bi bil sposoben razumeti, da kot je tebi tvoje življenje sveto, je drugemu njegovo. Kot imaš ti nekoga rad in nočeš, da ga nekdo umori, tako ima nekdo drug nekoga rad in noče, da ti dvigneš roke nad njega.

Preveč se ukvarjamo s tem kako nas vidijo drugi, sami pa postajamo lupina napolnjena s sovraštvom. Ne! Nobena vojna ni upravičena, kajti vsako bi se dalo z ustreznim ukrepanjem in manj napumpanim egom posameznikov ustaviti. In množicam ljudi ne bi bilo potrebno umreti na takšnen način, kot so morale. In nič krivi otroci, ki umirajo v raznih vojnah in nasilju, bi nekoč imeli možnost odrasti v dobre ljudi, ki bi svoje otroke učili o tem, da je svet dovolj velik in, da je srčno razmišljanje vse kar rabimo. Posamezniki se naj med seboj raje pomerijo na kakšen svetu bolj prijazen način, pri tem pa naj ne žrtvujejo nedolžnih ljudi. Kajti velik je tisti, ki je sposoben obvladati samega sebe.

Nočem vojne! Želim se zbujati v miru in ponoči v miru leči v posteljo. Želim živeti na moj način in pri tem ne škodovati drugemu. Želim umreti na svoj način, ne pa tako, da nekdo seže po mojem življenju. Želim se brezskrbno sprehajati po svetu in se pri tem ne bati, da me lahko nekdo v trenutku zagrabi za vrat ali pa mi zarine nož med rebra. Želim nekoč imeti svojo družino ali pa sama po svoje v miru živeti. Želim poslušati pocukrane pesmi in gledati pocukrane filme, naj se mi zdijo še tako bedasti. Želim si to početi v miru in svobodi. Nočem, da nekdo drug odloča, na kakšen način bom morala zapustiti ta svet, kajti preveč je že bolezni in nesreč. Rabimo prijateljstvo in ljubezen in ne politike in ekonomije na vsakem koraku. Kajti prinašata le zlo na ta svet.

In nekako se mi vse te božične pesmi in pretiravanja s prijateljstvom in ljubeznijo ne zdijo več tako pocukrana in odveč..
Zaupaj mi kakšen svet si želiš ti?

Misel: Močan je tisti, ki je sposoben obvladati samega sebe in pri tem ne škoduje ne sebi in ne drugemu…

Častim dve kavi:

Spomnim se zgodbe iz otroštva, ki jo je pripovedoval Pravljičar (The Storyteller, 1988). Pripovedovala je o človeku, ki je ukanil smrt. Točnega začetka se več ne spomnim, vendar bo dovolj, da obnovim zgodbo, ki me je tako fascinirala, da jo pomnim še danes.

Bilo je v davnih časih in ljudje so pogosto umirali. Neki mož je imel poseben kozarec, skozi katerega je lahko videl smrt, ki je sedela ob vzglavju umirajočega in čakala, da ga popelje s seboj. Ker je vse na svetu minljivo se je nekoč na smrtni postelji znašel tudi ta mož. V dlani je stiskal kozarec, skozi katerega je videl črno starko, ji je čakala na njegovo dušo. Ni se bil še pripravljen vdati in umreti, zato se je odločil, da jo bo ukanil.

Vzel je veliko vrečo in jo pokazal smrti, nato pa vprašal: »Ali veš kaj je to?«
Smrt odgovori: »Seveda! Vreča!«
Mož pretkano pove:« Če je to vreča, zakaj torej ne zlezeš vanjo?«

Smrt se je pognala v vrečo, ki jo je mož nato urno zaprl in hitro zavezal. Smrt je bila ujeta. Vzel je vrečo in jo odnesel globoko v gozd, in jo obesil na vejo nad visokim prepadom.

Vest o ujeti smrti se je naglo širila po celem svetu. Ljudje so se veselili. Tako so minevala leta in nihče ni umrl. Vojaki so se borili in napadali za vsemi topovi, žene delale in delale, vsi so bili že strašno utrujeni, vendar umrl ni nihče. Kmalu so se naveličali takega življenja. Postali so jezni na moža, ki je zaprl smrt, in zahtevali, da jo izpusti. Ker je bil mož že sam preutrujen od življenja, se je odločil, da jo pojde iskat in jo izpustit. Dolgo je taval po gozdu in iskal vrečo, nakar jo je končno našel. Odprl jo je. Smrt je bila tako prestrašena, da ni upala iz vreče. Bala se je človeka, ki je ukanil samo smrt. Mož jo je prosil, naj naprej opravlja svoje delo, in tako se ga je le usmilila. Ljudje so spet začeli umirati.

Prišla je pomlad, sicer je še malo v povojih. Zima je minila. Tako pač je, da je vse na svetu minljivo. Tako smo vajeni in sprejemamo to kot nekaj naravnega. Zvončki, ki so zgodaj še pod snegom naznanjali, da se zemlja počasi odpira, so že »umrli«. Drugo leto bodo znova sramežljivo pokukali izpod zemlje, vendar bodo to novi cvetovi. Nič ne ostane isto.

Ko tako začne počasi sonce pridobivati na svoji moči in začne zemlja počasi zeleneti, se počutimo kot znova rojeni. Kot, da je padla neka težka zavesa, ki je zastirala naš pogled skozi okno. Težko je verjeti, da lahko v času, ko se vse na novo prebuja in rodi, lahko kaj umre. Pa vendar… Še prevečkrat moraš seči v roko in zaželeti sožalje. Prerano sožalje, ker smo še vedno nekako podzavestno prepričani, da umirajo le stari ljudje. Še sami sebe kdaj prepričujemo, da bomo umrli, ko bomo stari, da še ni čas. A bolezni in nesreče ne izbirajo. Tak je krog življenja. Navajeni smo sprejeti menjavo letnih časov, tek let in tudi gube, ki se sčasoma vrežejo v človeško telo. Nič ni večno. Težko pa je sprejeti, da smo minljivi ljudje. Vsaka stvar na svetu je edinstvena in posebna, tudi, če se tega ne zavedamo vedno. In skozi čas se vse še bolj spremeni.

Kot takrat, ko smo bili otroci in vlačili za sabo kakšno oguljeno igračko, knjigo, odejico…, vse dokler ni bila preveč »obdelana« in jo je mama vrgla v peč. In kljub nadomestitvi stare igrače z novo, ni več isto. Ker nas na vsako stvar vežejo določeni spomini. Od nekaterih se je težje posloviti, medtem ko druge z lahkoto odvržemo. Odvisno kaj so nam dale- dobro ali slabo. Tako se tudi od nekaterih ljudi težje poslovimo, ker so nam bili pomembni, ker nas nanje vežejo lepi spomini in veš, da se ne bomo nikoli več srečali, vsaj ne na zemlji….

Enkrat bom minila in ne vem, kdaj se bo to zgodilo. Ampak ne bo pomembno, pomembno je, da sem bila in, da sem vsaj na nekaj ljudeh ustvarila nek pečat. Ali pa tudi ne. In mogoče se me bodo spominjali, ampak ne za dolgo…. Ko namreč umre zadnja oseba, ki te je poznala, je tako, kot da ne bi nikoli ostajal… In v minljivosti je odgovor… Če mine kar je dobrega, bo nekoč minilo tudi kar je slabega..

Začetna zgodba: The Storyteller – Death in the bag scene: http://www.youtube.com/watch?v=HQtf7zgDY3w

Pesem: http://www.youtube.com/watch?v=8EJFSfNuBp4&feature=related

Misel: “Ničesar v življenju se ni treba bati, treba je samo razumeti.” Marie Curie

Nedavno nazaj me je neka reklama spomnila na film iz otroštva. Šlo je za način življenja, ki obstaja v nekem drugem svetu, pravljičnem svetu. Gre za življenje nazaj oziroma za ejnejlviž. Tako sem ga pač poimenovala jaz.

Ljudje nastanemo iz drobne pikice, ki sta jo združila naša starša. Se rodimo in smo otroci, iz katerih zrastemo v najstnike in potem počasi odraščamo. Ko se konča šolanje, sledi iskanje službe, poiščemo si partnerja in si nazadnje ustvarimo družino. Tako hodimo v službo, skrbimo za otroke… vse dokler se ne upokojimo.

Čas, ki neusmiljeno teče, tudi na človeku pusti svoje sledi. Telo čedalje težje sledi duhu, narava opravi svoje. Veliko jih konča v domu za starejše, kjer čakajo na zadnje dejanje tega življenja… Seveda je to le grob opis dogajanja, saj vsi ne živimo po istem vzorcu….

Pri življenju nazaj vse poteka obratno. Rodiš se kot starec ali starka. Enako nemočen, kot dojenček. Živiš tako, da postajaš iz dneva v dan mlajši. Vsak dan ti prinese novo svežino, nov zagon… Telo se spreminja, postajaš bolj gibčen in življenje kar vre iz tebe. Duh in telo se skupaj pomlajujeta. Spoznal si kako te nemoč telesa lahko ohromi, zato sedaj vse delaš z večjim zagonom..

Prav tako si ustvariš družino, hodiš v službo in vse kar se pač počne v življenju. Počasi se približuješ otroštvu in nekega dne postaneš dojenček… V realnem življenju človek na koncu umre. V življenju nazaj pa potuješ nazaj, iz starca v dojenčka…

Vendar ne umreš kot dojenček… Nekega dne, ko napoči tvoj trenutek in se tvoj čas izteče, se spremeniš v lepega metulja in poletiš……. poletiš nekam in svet se vrti po svoje naprej ali nazaj…

Za zraven: http://www.youtube.com/watch?v=x96IK7xHkbs

Zadnje čase nam televizija ponuja raznovrstne nove humoristične nadaljevanke, v slovenskem jeziku. Ker jih najavljajo z velikim bumom, smo vsi polni pričakovanj, kaj le bo to za novosti. Po d- dnevu se seveda pričakovano začnejo debate o videnem. In tako grem malo romat od foruma do foruma in prebiram mnenja: zanič, brezveze, sploh ni smešno… Omenjenih je le nekaj bolj milih izrazov. Nič novega, nič zanimivega, nič zadovoljivega… Kaj se torej dogaja z nami? Smo že tako naveličani vsega? Zakaj se več ne smejimo preprostim stvarem?  Kaj nas žene v zdolgočasenost in nas spreminja v človeške robote?

 Kako preprosto se je bilo včasih smejati od gledanju Steva Urkla in Full Housa. Sedaj temu ni več tako. Kar nam je bilo nekoč še tako smešno, je sedaj dolgočasno, vsak naslednji korak pričakovan, osladno in 100x videno.

Kot otroci smo se veliko igrali zunaj. Postavljali smo kuhinje v pesku, se igrali z domačimi živalmi, zdaj smo bili pri eni hiši in naslednji trenutek pri drugi. Vse to so danes zamenjali: šola iz katere se hodi ob treh, če so kakšne druge dejavnosti mogoče še pozneje; računalnik, brez katerega smo “izgubljeni”; in vedno nove in nove “izmišljotine” našega človeštva.

Ritem življenja nas sili v hitrost. Kave in klepetanja s prijatelji so se ujela v razne msn-je, e-maile, forume, sms-e… Pristni človeški stiki izginjajo. Vse to le še za potrebe službe, prisilnega druženja in za potrebe napredovanja. Naša pehanja za vedno boljšim življenjem, pa tudi za preživetjem, nam brišejo nasmehe z obrazov. Ujeti smo v tok vsakdanjih rutin, ki nas vleče na dno. Ob vseh teh obveznostih je težko najti še čas za smejanje.

Priznam, da tudi mene nove nadaljevanke niso preveč prepričale. Verjetno so tudi ustvarjalci krivi za to. Ker nam časa kronično primankuje, vsak dan pa je potrebno na krožnik dati nekaj novega… Ker smo se govejih juh že naveličali, probajo na hitro spacati neko novo jed, ki pa nam ne diši… Več sreče prihodnjič torej: njim in tudi nam.

Preostane nam torej delo na sebi. Da se spustimo nazaj na Zemljo in se nasmejemo preprostim stvarem; nasmejemo ljudem, ki so vredni našega nasmeha; predvsem pa se moramo potruditi za naslednje generacije, da bo smeh dejansko obstajal na našem obrazu in ne le v kakšnem slovarju, kot obrazložitev, kaj je bil…
Nasmejte se torej, saj ni tako težko: kotičke ust potegnite proti ušesom. Saj gre, le vajo je potrebno vsak dan večkrat ponoviti…

Plus porcija: http://www.youtube.com/watch?v=VOyWCimUlj4

Ni ga človeka, ki ne bi opazil, kako se naš svet zadnje čase spreminja; in to na slabše. Kljub temu, da smo se že zelo modernizirali in nam je vsak dan skoraj na krožniku dana kakšna nova informacija o tem in onem, v nekem drugem smislu zelo nazadujemo. “Visoka razvitost”, ki je visoka le do neke mere, kajti na drugi strani še vedno vladajo vojne, še vedno se srečujemo s sosedi zelenimi od zavisti, naša Zemlja še vedno bolj postaja bolna, kot pa zdrava…. Ob pogledu na nekatera dejstva, se človek vpraša, če se je sploh še vredno boriti z vsem tem, če je sploh še vredno, da se otroci rodijo v tak svet…. Konec koncev bodo podedovali slabši svet, kot smo ga mi dobili od svojih prednikov. Morda bolj razvit- gledajoč na razne tehnologije-, vendar skrušen na čustvenem področju. Bolj se sprašuješ, slabše je…

Nekega ponedeljka, nekaj tednov nazaj sem se odpravila pogledat Tiso. Tisa je zdaj že skoraj dva meseca stara hčerkica moje prijateljice Renate in njenega Tomaža.

Čeprav sem bila neprespana, ker je ponoči grmelo, sem se z velikim navdušenjem odpravila na pot, pogledat novega človeka na Zemlji. Pričakovanje v meni je raslo z vsakim prevoženim kilometrom. Kajti to ni bil katerikoli otrok; saj nobeden ni; to je bil nekdo za katerega vem skoraj od začetka njegovega obstoja. Njena mamica mi je namreč prvi zaupala, da pod njenim srčkom raste še en srček, ki bo prišel na svet junija. Že sama novica me je pozitivno presenetila, še bolj pa dejstvo, da me ima nekdo tako rad in me spoštuje, da mi je nekaj takega zaupal še preden so izvedeli domači in ostali. To je izkušnja, ki je ne moreš pozabiti, ker je preveč dragocena. In potem sem jo spoznala, majhno punčko in njena okrogla lička. Večino časa je bila pri mamici na malici ali pa spala, vmes pa so njene očke radovedno potovale po prostoru. Takrat je bila stara nekje mesec dni, vendar se je že trudila dvigniti kotičke ust v nasmeh. Čisto pravi, iskren otroški nasmeh…, ker otroški smeh velja za najiskrenejši nasmeh. Še bolj vesela sem bila, ko sem jo lahko vzela v naročje. Na začetku me je bilo kar malo strah, ker so dojenčki tako “krhki”, vendar je bil strah odveč. Spoznali sva se in na koncu je celo v mojem naročju ob mojem petju zaspala… 

 Če sem se na začetku spraševala, čemu roditi otroke v tak svet, zdaj vem…. Zato, ker je vsak nekaj posebnega, nekaj tvojega… Četudi, ko odrastemo ne najdemo vedno skupnega jezika s starši. Vendar pogled, na ponosno Tisino mamico(tudi očka, ampak ga ni bilo takrat doma) in stare starše je nekaj posebnega. Tiste iskrice v očeh ob pogledu na majhno bitje, usta, ki od veselja ne morejo zadržati nasmeha, odkrita sreča…. Kakor, da je to vse kar v tem trenutku potrebujejo. Nekaj malega, a hkrati tako velikega, ki razoboroži še tako grobo človeško dušo…

Morda bi lahko bilo bolje, če bi včasih vedeli obuditi otroka v sebi, kajti iskrenost nam potem ne bi bila tako tuja, hkrati pa bi vsaj tisti trenutek pozabili na skrbi, ki nas vsak dan bolj pestijo. 

Od mene za malo osebico:

Tisa

Našobljena usteca
okrogle oči,                                                                                        
zrejo v svet,                                                                                              
ne štejejo dni…

Drobne ročice steguje,                                                                      
češ vzemi me že v objem…                                                           
Navihan nosek pa vabi in zapeljuje:                                               
“Le s prstom podrsaj po njem!”

Polna lička čakajo,                                                                              
na poljube očkove.                                                                               
“Nikar ne boj se pravijo!”                                                           
kotički ust, ki se v nasmeh dvigujejo.

Majhna ušesa poslušajo,                                                                 
besedo za besedo vase črpajo.                                                            
Veselo v zrak brcajo male nožice,                                               
kakor bi hotele ujeti na nebu ptice.

V njenem slovarju ni zlobe                                                                  
in sovraštva ne pozna,                                                                         
se trdno k mamici stiska,                                                              
njeno srce le ljubezen pozna.

Našobljena usteca,                                                                           
okrogle oči,                                                                                       
zrejo v svet,                                                                                          
ki se nenadoma lepši zdi… 

Ena mojih najljubših za lepše dneve, čeprav stara sta besedilo in melodija ravno za zraven- za vse vrste ljubezni in veselja:

http://www.youtube.com/watch?v=mq5pLi0huhw

…vse našteto predstavlja dogajanje včerajšnjega in današnjega dne. Včeraj sem se le odpravila v kino, da pogledam, kaj je nastalo kot velika pika na i- kot grand finale, kot omega- iz meni in še množici ostalih pripadnic pa tudi pripadnikov takšnega ali drugačnega spola, ljube nanizanke Sex and the City. Vse je vabilo: še precej nova in moderno urejena kinodvorana, Katja, nedeljski večer, nenazadnje pa tudi moja radovednost in želja videti veliki razplet… Luči so se ugasnile in iz zvočnikov so začeli doneti znani zvoki… Tokrat jih je zaigral orkester. Z velikim pričakovanjem smo zrli na velik ekran, kjer so se kaj kmalu začeli risati znani obrazi. Sledila je kratka osvežitev spomina kdo je kdo, in že smo padli v dogajanje…Vsak po svoje oboroženi- eni s kokicami in pijačo, drugi z mobitelom, ker je bilo potrebno takoj odpisati sporočilo, tretji preprosto brez vsega- smo počasi srkali vase dogodke,  vse dokler se na koncu niso prižgale luči in je bil čas za odhod domov. Filma je bilo sicer konec, vendar sem v glavi še dolgo v noč premlevala dogajanje v filmu.

Na trenutke se mi je zdelo, da gledam čisto nek nov film, kljub temu, da sem pregledala vsak del, vseh ne vem koliko epizod. Obrazi so bili znani, dogajanja pa nekako netipična za Sex v mestu. Verjetno bi bilo bolj pametno, da bi posneli še zadnjo epizodo z nadaljevanji, kot pa film. Vse preveč je bilo opaziti, da poudarjajo čas- zdaj je minilo že toliko mesecev, zdaj toliko…. Žal pa film preveč časa ne dopušča in ni časa za drobnarije, ki bi jih lahko prikazali še v posameznih nanizankah.

Vendar na koncu se spet vse postavi na staro mesto. In prav je tako! Prav, četudi se v življenju ne izide vedno v tej smeri. Vendar je lepo verjeti, da je vse mogoče- v pozitivnem smislu…. Lepo je verjeti, da ni nič bolj trdnega od iskrenega prijateljstva in nič bolj večnega od prave ljubezni….

Tistega večera pa se nisem veselila le filma… Takoj, ko so se ugasnile luči v kinodvorani in se je začelo dogajanje, je na gsm prišlo sporočilo, da je popoldne prišla na svet mala punčka Tisa, hčerkica meni zelo dobre prijateljice…In to je bila zame pika na i tistega nedeljskega dne…

Nekaj novega predstavlja moje objava, nekaj strastnega je film Sex and the City, in nekaj sladkega je mala Tisa, ki bo nekoč s prijateljicami šla pogledat film v kino….

Čas skozi katerega drvimo in življenje, ki ga živimo, nam vseskozi ponujata razne izzive. Pomembno je imeti partnerja, imeti dobro službo, dober avto, iti na dopust v najbolj nore kraje in biti najboljši na vseh področjih. Naj se sliši še tako za lase privlečeno, je v resnici tako. Zakaj gremo študirat? Zakaj je tako pomembno iti vsako soboto nekam, pa čeprav cel čas mogoče poslušamo druge? Zakaj je tako pomembno, da se gre vsako poletje na dopust? Zakaj ne moremo preprosto živeti in se sprostiti zdaj v tem trenutku?

Kolikokrat ste se že zalotili, da vam je šel prijatelj na živce, ker vse skozi ponavlja eno in isto? Ali pa, da je vaš prijatelj preprosto predolgočasen, ker nikamor ne gre in nima zanimivih zgodb? Priznam, da se najdem v obojem…. Da sem včasih tista, ki ji kdo stopi na živce s svojimi ponavljanji in podobnim, sem pa tudi tista “dolgočasna”….. Če samo pomislim, koliko prijateljem zaupam, mi to ne zapolni niti štirih prstov ene roke…

Vsak obraz, ki ga srečamo enkrat ali pa srečujemo vsak dan nosi svojo zgodbo. Vsak obraz spada k celoti, ki ji pripadajo srce, duša in nenazadnje seveda telo, se z nečim bori. Vsak naš gib nosi razlog zakaj je bil narejen.

Kaj pa, ko duša in srce postaneta prešibka za zunanje vplive in možgani samo sledijo? Kaj takrat, ko ne vidiš več rešitve in se odločiš za tihi odhod? S tem ne mislim nič drugega kot samomor…. Ko dvigneš roke nad vse in nazadnje tudi nad sebe…

Ne govorim o izsiljevanju in podobnem, ampak o preprostem “ne” življenju…. Nočem, ne morem več živeti tako…. Ko vse kar premorejo tvoje misli je:”Smrt je rešitev.”

Kako težko je ostati za nekom, ki ni videl izhoda iz neke situacije. Koliko vprašanj se ti podi po glavi še leta in leta potem. Nekdo od mojih bližnji je bil v taki duševni stiski, da se je odločil ta tako težak korak. Kako ga je moralo boleti, da je dvignil roke nad svoje življenje? Kako velika je morala biti njegova težava v njegovi glavi, da se je preprosto odločil, da noče več živeti. Nekdo od mojih bližnjih se je zjutraj, ko smo sladko spali v svojih toplih posteljah, odločil za tihi odhod. Kaj se mu je pletlo po glavi? O kom je premišljeval, ko je zadnjič šel po svoji poti? Katera misel je bila njegova zadnja?

 Konec. Šok. Jok.

Kup vprašanj, vse se začno z zakaj….. Zakaj ni nikomur povedal? Zakaj je to storil? Zakaj?… Zakaj?….

Nihče ni pred ničemer varen. Kar danes trdimo, da ne bi nikoli storili, je lahko jutri zjutraj naš prvi korak, naša prva pot… Mogoče je naše telo imuno pred nekaterimi zunanjimi vplivi, vendar sta srce in duša zato bolj mehka in beležita vsako dogajanje, vsako besedo… vse dokler ni vse to pretežko, da bi prenesla….. In takrat poči….

Preveč časa posvečamo svoji zunanjosti… preveč se obremenjujemo s tem, kako nas vidijo drugi… preveč se obremenjujemo s tem, da bomo kaj zamudili..In tako nam za našo notranjost ostane le malo časa. Stvari pa se kopičijo in kopičijo. Ničesar več ne prebolevamo, ker moraš čimprej naprej po nove zmage… Duša in srce pa počasi obležita pod težo bremen….

Vzemite si čas zase, ne obremenjujte sebe in ne obremenjujte drugih z malenkostmi, kajti vsak še tako na videz vesel človek v sebi bije bitko… Bitko v kateri bo mogoče izgubil…Ne hodite v službo, ki vas ne veseli in ne obremenjujte se, če je sploh nimate.  Dajte sebi in prijateljem možnost, naj bo vaš srce odprto tudi za tiste, ki vas dolgočasijo in nervirajo, kajti nekoga lahko vidite zadnjič…. In zelo velika je bolečina in zelo težko je spoznanje, da je bilo nekomu od tvojih bližnjih tako zelo hudo, da je storil svoj tihi odhod…..

 V spomin A.K

Jaz nočem, da bi svet spoznal

skrivnosti moje in bolesti.

Kako sem ljubil kaj prestal,

prepuščam sodbo Bogu in vesti. (Lertmontov)