29.11.2016

Na liniji: Jodi Ellen Malpas – Ta moški

Zapisano pod: Jaz, Knjiga, Zabava — suzinaliniji @ 22:40

Za vsako žensko raste moški na svetu …

… Kot za vsako bolezen raste rožca na svetu. In konec koncev se za vsako »tazadjo« šiba ali kahla najde. In tam nekje v knjižnem svetu, je Ava O’Shea našla lonec za svoj pokrov v novopečenem predsedniku neke velike države tam nekje zunaj. Le da je pokrov po imenu Jesse Ward mlad. In lep. In čisto malo manj bogat. In ni novopečeni predsednik države tam zunaj. Jesse se pravzaprav ukvarja s precej nenavadnim poklicem. Nenavadnim za ženske romane. Priznam, da je bila verjetno to edina stvar, ki me je presenetila v tej knjigi. Možganska vihra na temo: več kot le šeškač. Sesujmo Greya.

Rezultat iskanja slik za i've seen some weird shit
Doroteja in Alice; vir: Funny Pictures

Za vsakega moškega raste ženska na svetu …

Verjetno. Ampak delež žensk je višji. In moški naj bi v poprečju umirali prej. Če nekaj moških pobere samostan, mar poligamist na drugi celini zopet vzpostavi ravnovesje? Ne vem, zakaj mi po glavi hodi Henrik VIII. Hecno, saj vendar vemo, da Henrik VIII ni hodil po glavah, niti skakal po glavah, temveč je glave sekal. Angleški Henrik že ni imel takih težav kot Jesse Ward in njegovi knjižni kompanjoni. Če mu je bilo ljubo, se je pač ločil. Sam sebe. Če mu je bilo malo manj ljubo, je sekal glave. Drugim. Ampak kdo pa se bo ukvarjal s statistikami in zgodovino, če obstajajo ljubezenski romani? Morda pa so si vse preveč podobni in mi misli uhajajo drugam.

Rezultat iskanja slik za henry viii funny
Henrik VIII; vir: Pinterest

Ta moški Jesse Ward

»Rodila« ga je ženska. Njegova knjižna mati Jodi Ellen Malpas. Podarila mu je »Evo« v obliki Ave O’Shea, po poklicu notranje oblikovalke. Naša Ava ima najboljšo prijateljico, ki poskrbi za njene postanke v boksu in kakšnega Jessejevega prijatelja. Potem ima Ava še homoseksualnega sodelavca. Vendarle govorimo o notranjem oblikovanju. Pa saj še šalim! Peace! In seveda ne sme manjkati dolgočasna sodelavka. Ker ima vsak eno tako.

Rezultat iskanja slik za jodi ellen malpashttp://felix.si/10191-13145-thickbox/ta-moski-trda-vezava.jpg

Jodi Ellen Malpas, avtorica knjige Ta moški; vir: spletna stran avtorice in felix.si

Ava in Jesse, torej. In preoblikovanje Jessejevega podeželskega hotela, ki sploh ni hotel. Nekje na obrobju Londona. Katere začimbe so dodane? Strast, usodna privlačnost, nadnaravno ujemanje na področju spolnosti in še veliko tega, s čimer so začinjeni ljubezenski romani.  Ter z dvema nadaljevanjema povrh, v kolikor obupate v ljubezni po prvem delu.

Moja mama je vedno rekla: »Alkohol sprosti gofljanje, goflanje pa potaplja ladje.« (Jodi Ellen Malpas: Ta moški, str. 176-177)

Kam so šle vse rožice?

Pobrale so jih deklice. Ker jih je več.

Povezana slika
vir: Pinterest

Misel: Papir prenese vse. Tudi november.

Glasba: Kot protiutež. Ni vsaka pesem ljubezenska … V tem je čar.

S.A.R.S. – Lutka

Priporočila in pripomočki:Knjiga: Jodi Ellen Malpas – Ta moški; Prevod: Katja Benevol Gabrijelčič; Založba: Učila International, d.o.o., 2014Spletna stran avtorice: http://www.jodiellenmalpas.co.uk/home/
Nekaj statistike: http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=6291&idp=17&headerbar=15

  • Share/Bookmark

30.11.2015

Na liniji: Evald Flisar – Velika žival samote

Zapisano pod: Jaz, Knjiga, Življenje — suzinaliniji @ 19:24

Zvončki in trobentice sani

Zadnji novembrski dan je in po radiu se vrstijo prve božične pesmi. Božično- komercialni led je bil sicer prebit že veliko časa pred tem, konec koncev se silvestrovo mora načrtovati že konec avgusta. Zdaj je čas, ko je treba razmišljati že o poletnih počitnicah. Kar tako, za vsak primer, če kdo pač vpraša. In medtem, ko se po mestih že bohotijo prve božične dekoracije in čokoladni Miklavži veselo posedajo po trgovinah in čakajo na skok v košaro; kasneje se bodo namreč preoblekli v Božičke in takoj po novem letu jih imam na sumu, da še v velikonočne zajčke; se narava obnaša nekam muhasto. Morda je še sama zamenjala Miklavže za zajčke in pušča sonce, da se z zimsko luno še naprej lovita, noč in dan, noč in dan …

Gora ni nora

Narave pa ni mogoče pretentati. Ure se še vedno vrstijo v dneve, dnevi v tedne, tedni v mesece in meseci v leta. Vse ima svoj čas. In čez ta čas se bodo dnevi zgostili v teden pred Božičem in marsikdo bo imel že čez glavo sladkega pričakovanja, prenajedanja takšnih in drugačnih dobrot in voščil o veselih praznikih v trgovini, lokalih, na ulicah, še preden se bo vse skupaj sploh začelo.
Pa vendar, še vedno je jesen. Zadnji listi, ki se še vedno zibljejo na drevesih ali poležavajo na tleh, bodo kmalu izgubili svojo barvo ter obliko in strohneli. Ne zaman! Gnojili bodo prst, iz katere bo nekoč pognalo nekaj novega in svežega, in zdelo se bo, da so kot feniks vstali iz pepela. Krog življenja. Spomladi se rodijo, vzbrstijo na vejah in s svojo zeleno barvo, ti nepopisani listi, razveseljujejo oči. Jeseni umrejo, takoj zatem, ko pokažejo svoje najlepše barve. Razpočijo se kot veličastni ognjemeti in že izčrpani obležijo na tleh. Veliki pok strasti.
Narava ne sledi trenutnim modnim trendom, oblači se sama po svoji volji. In čeprav se mi včasih zazdi, da sem vstopila v gozd spomladi in iz njega odšla jeseni, vem, da se vse stvari vseeno ne zgodijo čez noč. Peljem se naprej, skozi  velik gozd, vse, dokler se pred mano ne odpre svet na dlani: Dobrodošli v Gerlincih.

Vir: Google images

Evald Flisar

Evald Flisar, še en “goričke Gore” list. Gora je namreč ime za velik gozd na Goričkem. Tisti, ki je bil nekoč slovenski, danes pa v večini avstrijski. In Gerlinci so čudovita gorička vas, kjer je nekega februarja; 13., če smo natančni; 1945 v svet skočil Evald Flisar. Verjetno skočil, ker je pozneje to počel povsod po svetu – skakal z odra na oder. Skupno nama je to, da najine korenine izhajajo iz iste vasi, kar me nekako navdaja s ponosom. Sin krojača, h kateremu je nekoč nosila šivat tudi moja babica. Veliki met mu je uspel s knjigo Čarovnikov vajenec. Lotila sem se je nekoč v študentski dobi, a priznam, ena redkih knjig, ki je nisem prebrala do konca. Ne toliko zaradi njene vsebine; ki mi takrat ni bila toliko blizu in sem jo težko razumela; kakor zaradi pomanjkanja časa. Nekoč jo želim ponovno prebrati, takrat do konca. Veliko vode je preteklo od takrat …

“Vsi smo lutkarji, ki bi radi vsaj občasno nekaj svojih znancev spremenili v marionete. In na trenutke nam to tudi uspe. Vsi smo tolkalci, saj radi zaropotamo, ko se nam zgodi bolj ali manj očitna krivica. Predvsem pa znamo vsi iz najmanjše stvari narediti dramo,”
Citat: Evald Flisar, rtvslo; vir: spletna stran avtorja

Velika žival samote

Druga knjiga Evalda Flisarja, ki mi je skočila čez pot. In lotila sem se branja z vsemi štirimi, da tokrat ne bi šlo nič mimo mene. Knjige velikih piscev zahtevajo popolno koncentracijo, ta roman jo vsekakor je.
Adam je najstnik, ki se zaradi težko sprejemljivih situacij zateka v svoj svet, zaradi česar kmalu več ne loči med sanjami in resničnostjo. Kot vsak pravi Adam, ima tudi ta Adam svojo Evo, v podobi deklice Eve, s katero doživi svojo prvo spolno izkušnjo. Vendar se za deklico Evo skriva mnogo več kot le nedolžna najstnica. Za sabo vleče črno preteklost, katere del je tudi Adamov oče, zdravnik Rudolf. Ko se Adamovo stanje začne slabšati in se mu meja med resničnostjo in sanjami skoraj popolnoma izbriše, ga starša pošljeta v psihiatrično bolnišnico, kar Adama spremeni v nekakšnega »zombija«. Razplet zgodbe je strašljiv, a Adamu se ponudi luč na koncu tunela, v obliki Evinega dedka Dominika.
Srhljiv roman, ki verjetno ni za vsakogar. Vsekakor pa se mi je zgodba zdela dobro zastavljena in tekoče berljiva. Skozi glavo so mi švigale filmske podobe Adama, ki v torbi tovori kozarec s fetusom. Zalotim se pri misli, da bi bil tole res en čuden film. Tak en David Lynchevski.

Vir:  twinpeaks.wikia.com

In stojim tam…

In stojim tam … Premišljujem kakor Evald Flisar, če sem res tu ali pa morda nisem. Gledam iste podobe, kot so jih gledale oči, ki so bile tu pred menoj, le da v drugačni obliki. Na gerlinskem bregu: Lendava tam daleč, in Murska Sobota nekoliko bližje. Tam daleč neka gora, katere ime mi vedno odleti iz spomina in Gornja Radgona se zdi tako blizu. Avstrija na dosegu roke, tam izza gozda pokuka kapelica Svete Ane. Sem res tukaj ali morda nisem? Rahla bolečina, spomin na tisto, česar ni več, me opomni, da sem, da se spoprijemam s pravo resničnostjo.

Vir: Google images

Misel: Morsi so bitja brezpogojne dobrote. Z njo kar naprej čistijo oceane, zato ni morje nikoli umazano. Včasih, če si zelo nesrečen, ti kateri od njih dovoli, da se ga dotakneš. Potem nisi nikoli več sam. (Evald Flisar – Velika žival samote, str. 205)

Glasba: Katalena – Široko more i Dunaj

Priporočila in pripomočki:

Knjiga Evald Flisar – Velika žival samote; Vodnikova založba, 2001
Avtorjeva spletna stran: http://www.evaldflisar.com/
Vir citata: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/evald-flisar-vsi-smo-igralci-za-prezivetje/310857

  • Share/Bookmark

26.03.2015

Na liniji: Razgaljeni Jure Godler

Zapisano pod: Knjiga, Zabava, Življenje — suzinaliniji @ 17:26

Stojim v knjižnici, s svojo knjižno bero in se brigam zase. Pogled mi zaide na gospo nasproti mene, ki v rokah trdno, kakor bi ji šlo za življenje, stiska debelo, sivo knjigo z velikim ključem na naslovnici. Petdeset odtenkov svobode, zadnji del trilogije šeškačkega priročnika. Spustim se v očesno vojno, češ ‘porednatetajazpavemkajviberete’, a se gospa ne da. Ustavi pogled na mojem kupu, me pogleda, rahlo pripre oči kot bi rekla ‘poglejpoglejpoglejkajimašpatitam’. Kaj pa imam? Na zgornji knjigi mojega kupa je pet dedcev, čez pa velik, poudarjen rdeč napis ‘Razgaljeni’. Knjigo skrijem za druge, a glej ga zlomka Erica Jong priplava na vrh: Kako rešiš svoje življenje. Prekleto, mi je gospa zraven mene pravkar pomahala s ključem: tako?

Večna ženska nagnjenost k pocukranim koncem. Pred očmi se mi narišeta Florestano in Suzana. Je Suzanina ljubezen le rešila Florestana ječe? Je pisatelj napisal novo pravljico? Kaj je potem s Sneguljčico in sedmimi palčki? Pa Alonso? Zakaj pa ne bi sama napisala nove pravljice? Kakšno malo bolj novodobno? Poimenujmo jo Suzanina izbira. Pa gremo!

1. Prizor

Minilo je osemnajst let. Naši junaki plujejo po mirnih vodah, ne vedoč, da je pred njimi ledena skala iz Titanica. Sneguljčica je Florestanu pravkar zaupala šokantno novico. Alonso zakolne, prestrašeni palčki so se zavili v molk, le Suzana mrmra v levem kotu sobe?

Besedilo: suzinaliniji; vir: screen shot filma Čisto pravi gusar, rtv slo

Je Suzana mogoče vedela, da se bo to zgodilo? Kaj pomenijo te besede, ki jih neprestano ponavlja. Poglejmo pobliže … Ah, Suzana vadi angleščino. Naslednji teden bo namreč za cel mesec odpotovala v Los Angeles na avdicijo za … Na avdicijo pač, česa več ni želela izdati.

Besedilo: suzinaliniji; vir: screen shot filma Čisto pravi gusar, rtv slo

2. Prizor

Mine debel mesec in še malo. Suzana se vrne iz Amerike, vloge ni dobila, jo je pa, zato Florestano povabil na kavo. Ampak kava je le pretveza. Fant ima z njo drugačne načrte. Z zadnjim parom nogavic na sebi, poskusi svojo srečo.

Besedilo: suzinaliniji; vir: screen shot filma Čisto pravi gusar, rtv slo

Oh, oprostite! Imamo tehnične težave. Napačna zgodba! Sledijo reklame …

vir: google images

Ali tudi vaša mačka slabo lovi ptice? Se vam zdi prelena? Ima mogoče narobe nabrušene kremplje? No, nič več tega! Sylvester predstavlja svojo novo knjigo, mačji vodič za lov na ptice. Pohitite, zaloge so omejene!

Predelava suzinaliniji, Harper Lee – To kill a Mockingbird; vir: google images

Torej: Z zadnjim parom nogavic na sebi, poskusi svojo srečo.

Besedilo: suzinaliniji; vir: screen shot filma Čisto pravi gusar, rtv slo

Sledijo kratke reklame.

Smeh

Se vam zdi, da ste se zadnje časa pozabili smejati? Vam težke življenjske situacije vzamejo preveč energije, da bi zavihali kotičke ust navzgor. Predstavljamo vam rešitve: naj vas kdo požgečka; poglejte kakšno epizodo Stripyja; preletite Youtube kanal Jureta Godlerja … Kaj pa angleški humor? Predvsem pa ne pozabite, smeh ne le, da ima blagodejne učinke na telo in duha, velikokrat je tudi most med nami in okolico.

3. Prizor

Suzana ne izgublja časa. Florestanu kar takoj zaupa svojo odločitev. Izbrala je …


Besedilo: suzinaliniji, Dirty Dancing; vir: screen shot filma Čisto pravi gusar, rtv slo

Sledi zadnji del Suzanine izbire. Še prej pa oglasi, se razume.

Humor

Vas boli glava ob poslušanju vaških burkežev? Se tudi vam dvigne tlak ali pa morda želodec, ko jih poslušate? Se vam zdi, da samooklicani humoristi prevečkrat zamenjajo humor za norčevanje? Ne pozabite, humor brez H je samo umor. Rešite se! Vzemite pravo dozo pravega humorja. Ste sami sebi največji problem? Kupite si smisel za humor! A tudi humor je čudna reč. V vsaki šali je del resnice, a se mi prevečkrat zdi, da je tisto kar ostane, če humor olupiš do konca, čista resnica. Humor cuka resnico za rep? Ali drži resnica humor za glavo?

vir: google images

4. Prizor – zadnje dejanje

Suzanin odgovor pusti Florestana strtega srca in še bolj strtega ega za celih deset minut. Vse, dokler me pride natakarica in naš poredni lump ne naroči novega kozarca ruma. Suzana se zavihti na konja in odjaha novim dogodivščinam naproti. Avdicija v Ameriki ostane še naprej skrivnost. Kdo ve, morda bo sledilo nadaljevanje … Pa Alonso, Sneguljčica in palčki? Medtem, ko naša trojica; Sneguljčica, Trnuljčica in Alonso potuje po svetu in promovira svoj novi knjižni izdelek: Jabolka, vrtnice in še kaj; so se stvari dobro iztekle tudi za palčke. Prepeljani so bili v rejništvo palčka Davida. Življenje ni bilo nikoli tako lepo. Konec! Le da ni konec, dokler ni zares konec. Idealen zaključek tako za realiste kot romantike. Neskončne možnosti …

Besedilo: suzinaliniji, Alo-Alo; vir: screen shot filma Čisto pravi gusar, rtv slo p.s. Suzana poje Pink – So what

Sledi oddaja o Juretu Godlerju. Oglasov nam je zmanjkalo. Mogoče pa tudi ne.

Radio Ga Ga – Razgaljeni

Knjiga Jureta Godlerja, Popolnoma nepopolna biografija komične skupine Radia Ga-Ga. Spomenik ustvarjalni ekipi Radia Ga-Ga, pa tudi oddaje Hri-bar. Čeprav, moram priznati, da me je vedno bolj, kot oddaja Radio Ga-Ga zanimal Hri-bar. Pogrešam oddajo Hri-bar. Angela Merkel ne bo zame nikoli več enaka. Tako kot Šifrerjeva Halt Maria, ki šverca ženske nogavice, pardon Stoj, Marija, ki odhaja, ne.

Besedilo: suzinaliniji; vir: mladina.si, Žurnal24

Kar mi je bilo posebno všeč v tej knjigi, ki je izšla leta 2008, so tisti stavki, skozi katere Jure pokritizira slovenski odnos do humorja. Sprašujem se, kaj bi se spremenilo, če bi Jure knjigo napisal danes, glede na dejstvo, da je od takrat minilo že skoraj sedem let in da se je v tem času Jure Godler še močneje zasidral v slovenskem medijskem prostoru?

Razgaljeni Jure Godler

Čemu bi prepisovala dejstva o Juretu Godlerju s spleta, o tem, kako je pri šestih letih sam sebe naučil angleščine, ali pa, da je nekoč dobil Viktorja? Pa saj je vse tam, vsakdo si lahko poišče, kar sam želi. Kar je meni najbolj všeč pri njegovem ustvarjanju, je to, da se dejansko nasmejem. In smeh je najboljša terapija.

Jure Godler; vir: Žurnal24

Po ogledu nastopajočih pred mano, mi je nekaj zelo hitro postalo jasno. Temeljna razlika med nami, Slovenci in Američani. Američan si želi komedije in zabave, ki jo najde v klubih, na TV ali v filmih. Res pa je tudi to, da je Američanu vseeno, če je komedijant, ki stoji pred njim Evropejec, temnopolt, Afričan ali Rus, njemu je pomembno, da se smeje in to je bistvo. Pri nas se vsi ukvarjajo s človekom in njegovo pojavo in mu hkrati ne dovolijo, da pokaže vse svoje sposobnosti, kar pa ni prav. Zato smo žal na tako nizkem nivoju humorja. V Improvu so se mi smejali. Nikogar ni zanimalo od kod sem in kam grem. V klub so prišli, ker so si želeli zabave in to so tudi dobili. Amen. (Jure Godler- Radio Ga Ga – Razgaljeni, str. 90-91)

In ta blog zapis? Če povzamem besede Marjana Šarca, ki so navedene v zgoraj že tolikokrat omenjeni knjigi (ne Petdeset odtenkov svobode, tiste druge, str. 36), po enem izmed nastopov: Tole je moj blog zapis. Če vam je bil všeč, sem vesela, če pa ne, vam je lahko žal, da ste ga prebrali.

Misel: Humor je sredstvo, ki človeku pomaga preživeti. Morda je Bennetta zato tako tlačilo njegovo otroštvo. Nobenega smisla za humor ni imel. (Erica Jong – Kako rešiš svoje življenje, str. 23)

Glasba: Vlado Kreslin – Z Goričkega v Piran

Knjiga: Jure Godler – Radio Ga Ga – Razgaljeni, založba Populi d.o.o.
Spletna stran Jureta Godlerja: http://www.juregodler.com/
Twitter: https://twitter.com/juregodler

Instagram:https://instagram.com/godler/
Facebook:
https://www.facebook.com/jure.godler.7
Youtube kanal: https://www.youtube.com/user/godlerifikacija

Domači naslov: Pa ja de!
Pozitivni učinki smeha:
http://www.aktivni.si/zdravje/preventiva/s-smehom-do-boljsega-zdravja/
Čisto pravi gusar, film, screen shots

1.del:http://ava.rtvslo.si/predvajaj/cisto-pravi-gusar-1-del/ava2.172884799/

2.del: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/cisto-pravi-gusar-2-del/ava2.172891041/

3.del: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/cisto-pravi-gusar-3-del/ava2.172892898/

4.del http://ava.rtvslo.si/predvajaj/cisto-pravi-gusar-3-del/ava2.172892898/

5.del:http://ava.rtvslo.si/predvajaj/cisto-pravi-gusar-mladinska-nadaljevanka-5-del/ava2.172895242/

Oddaja Hri-bar, mogoče najdete kaj zase: http://www.rtvslo.si/hribar/

Oddaje Radio Ga-Ga, podcasti: http://podcast.rtvslo.si/radio_ga_ga.xm
Pink – So what: https://www.youtube.com/watch?v=FJfFZqTlWrQ
Alo – Alo: https://www.youtube.com/watch?v=y8EEQrZBKoc
Stripy: https://www.youtube.com/watch?v=-UW4RNmUGKs
Youtube, Google

  • Share/Bookmark

16.11.2014

Na liniji: Drago Jančar – To noč sem jo videl

Zapisano pod: Jaz, Knjiga, Življenje — suzinaliniji @ 22:09

To noč sem jo videl, kakor da bi bila živa. Prihajala je po prehodu sredi barake, med pogradi, kjer so mirno v snu dihali moji tovariši. Ustavila se je ob moji postelji, nekaj časa me je zamišljeno gledala, nekako odsotno, kakor zmeraj, kadar ni mogla spati in je blodila po najinem mariborskem stanovanju, postala ob oknu. Kaj je Stevo?, je rekla, tudi ti ne moreš spati?
Njen glas je bil tih, globok, skoraj moški, a nekako zastrt, odsoten kakor njen pogled. Bil sem presenečen, ker sem ga spoznal, tako razločno njen je bil, ta glas, ki se je z leti izgubil nekje v daljavi. Njeno podobo sem si lahko priklical pred notranje oči kadarkoli, njene oči, lase, ustnice, da, tudi telo, ki je tolikokrat zadihano obležalo ob meni, nisem pa mogel slišati njenega glasu; od osebe, ki je dolgo ne vidiš, najprej izgine glas, zvok, njegova barva in moč. Zelo dolgo je nisem videl, koliko? sem pomislil, najmanj sedem let. (Drago Jančar – To noč sem jo videl, str. 7, Stevo)

To noč sem jo videl … Stavek s katerim začne Drago Jančar, skozi prvega pripovedovalca Steva, svoj roman o izginotju Veronike Zarnik. To noč sem jo videl … Prečudovit naslov, ki me je prepričal, da bo to moja prva prebrana knjiga Draga Jančarja, imena, ki je povezano s toliko literarnimi nagradami in prevodi v tuje jezike.


Drago Jančar in njegova knjiga To noč sem jo videl, vir: Festival fabula in modrijan.si

S petimi sprehajalci sem se sprehodila skozi roman in pripovedovali so mi zgodbo o Veroniki Zarnik. Pet zgodb, pet kamenčkov, ki se na koncu ne sestavijo v sestavljanko, ampak v mozaik, mozaik se namreč sestoji iz drobnih kamenčkov, ki tvorijo končno podobo, vmes pa najdemo tiste prazne, z malto napolnjene prostorčke, ki kakor rečica povezujejo dva bregova. Končni izgled? Nekaj kar je lahko tako lepega, da obstaneš in se začudiš, in hkrati tako grozljivega, da se porajajo nova vprašanja. Kajti kakor sem spoznala, to je zgodba, ki se je zgodila Kseniji Hribar, ekstravagantni in svobodomiselni ženski, sicer pa preprosti, a sposobni gospe, prvi jugoslovanski pilotki z izpitom in lastnici nenavadne domače živali – krokodila, ki ga je celo sprehajala po Tivoliju. No, vse, dokler ni le ta ugriznil njenega moža Rada. Nagačena zver tako zdaj zaseda in straži vhodno avlo gradu Strmol, zadnjega prebivališča zakoncev Hribar.

Krokodil na gradu Strmol, vir:delo.si

Težko bi se odločila, kateri izmed petih pripovedovalcev v zgodbi mi je najljubši. Bi bil lahko to Stevo, srbski oficir, zaradi katerega je Veronika nekoč zapustila moža? Njegovo pripovedovanje o nekdanji ljubimki je napolnjeno z ljubezenskim hrepenenjem, a tudi z obžalovanjem in iskanjem smisla v vsem skupaj. Mar niso največje ljubezenske zgodbe tudi najbolj tragične?

Tistega poročnika Stevana Radovanovića, ki je bil eden najbolj discipliniranih oficirjev v enoti majorja Ilića, ni nikjer več. Vsako ekserciranje, salutiranje, pozdravi zastavi, vse to mi je postalo tuje. Nonsens, draga Veronika, ti bi rekla nonsens. Po vsem kar sem videl v Bosni, Liki in slovenskih planinah tik pred koncem vojne, je to ekserciranje nonsens. Okrvavljeni obraz mojega prijatelja, ki mu je na ustnicah brbotala pena in je rekel »jebeš prekleto vojno«, preden je izdihnil. Tudi on, Čedo, je bil včasih oficir, ki je hodil po Mariboru z zloščenimi čevlji. Tudi on je pel marširala, marširala, oba vsa pela. Kdor vidi prijatelja, ki umira in mu leze pena iz ust kakor konju po dolgem maršu, ne misli več na petje in na pozdrav zastavi. Pozdrav zastavi v taborišču za vojne ujetnike, potolčene, poražene. (Drago Jančar – To noč sem jo videl, str. 32, Stevo)

Vsekakor srce parajoče je pričanje Veronikine ostarele in senilne matere, ki še zmeraj ob oknu čaka, da se njena hči vrne. Daleč stran od nekdanjega lagodnega življenja, je skoraj primorana zbežati v svet fantazije, kjer se ni nič spremenilo. Mati, ki se ji je zgodilo najhujše – preživela je svojega otroka.

Pripovedovanje Horsta, zdravnika nemške okupacijske vojske je označeno za najbolj hladno in nečustveno. Bi že držalo, ampak ravno Horst je bil tisti, ki se je vprašal, zakaj ravno Veronika, ko pa je želela le živeti. Zame najbolj ključen stavek tega romana.

Zakaj ona, Veronika?
V tistih letih nisem srečal človeka, ki bi bil tako daleč od vojnih dogodkov kakor ona. Konji, vaške poroke, ljubljanski slikarji in pesniki, življenje dekel in kuharic, vse se ji je zdelo pomembnejše od dogodkov, o katerih smo se pogosto razgovorili ob novicah iz Rusije ali Afrike, tudi o domačih upornikih, ki so napadali naše kolone na osamljenih gorskih poteh ali sežigali žandemarijske postaje. Teh pogovorov ni marala, običajno je kar odšla od mize, kadar smo začeli s politiko, orožjem in vojno. Še zdaj ne vem, ali se je ob tem dolgočasila ali pa si je našla neki svoj način preživetje sredi nevarnega časa. Sovražila je vsako nasilje. (Drago Jančar – To noč sem jo videl, str. 100- 101, Horst)

Zadnja dva pripovedovalca hišna gospodinja Joži in ostareli partizan Jeranek nam zgodbo pripeljeta do konca. Ta dva dela romana sta se mi osebno zdela najbolj težka in grozna, kajti razkrijeta grozljivo skrivnost Veronikinega izginotja, hkrati pa bralcu razbijeta vse iluzije o njeni morebitni vrnitvi. Če pomislim, se mi zdi, da bi gospodinja Joži lahko predstavljala protiutež prvemu pripovedovalcu Stevu. Joži o Veroniki govori z občudovanjem, ki je že skoraj na meji svetništva, medtem, ko Stevo o njej razmišlja kot o stvarni ženski iz mesa in krvi.

Skoraj gotovo sta bila mrtva, ampak mrtve pokopljemo, molimo pri zadušnici in se poslovimo. Vemo, kje je njihov grob in prižigamo sveč. Za njiju pa niti tega ne vemo. (Drago Jančar – To noč sem jo videl, str. 135, Joži)

Jeranek je lik, ki je s svojim napačnim domnevanjem zapečatil Veronikino usodo, zaradi česar bi lahko rekla, da mi je najmanj pri srcu. Svojo zgodbo pripoveduje z obžalovanjem in se hkrati sprašuje, oziroma opravičuje na “kaj pa bi sploh lahko storil?” način. In premišljujem … Koliko vpliva ima lahko en posameznik na skupino ljudi, celo, če je še celo »mlad in neumen«, v vojnem stanju? Je v ljubezni in vojni res vse dovoljeno?

Človeka ne spremljajo stvari, ki jih je storil, ampak tiste, ki jih ni. Ki bi jih mogel ali lahko vsaj poskušal storiti, pa jih ni. (Drago Jančar – To noč sem jo videl, str. 112, Horst)

Življenje gre naprej, nekateri ostanejo zadaj. (Drago Jančar – To noč sem jo videl, str. 173, Jeranek)

Kakor koli že, nekaj je skupnega vsem petim pripovedovalcem. Vsak po svoje so ljubili in občudovali Veroniko. Premišljevala sem, kaj pa je bilo takega na Veroniki in prišla do zaključka, da verjetno življenje. Veronika je bila ženska, ki je ljubila življenje in živela v skladu s tem. Rekla bi celo, da bolj od moža Rada in celo ljubimca Steva. Bila je preprosta in dostopna, zaradi česar je vsak dobil občutek, da se je lahko dotakne. Kakor, da so se vsi želeli dotakniti življenja.

Morda je Ksenija neko noč obiskala tudi Draga Jančarja in mu na uho zašepetala: »Napiši mojo zgodbo! Ne pusti, da odidem v pozabo! Naj moje življenje ne bo zaman!« Skozi njegovo pero je tako stopila med nas, kot spomin in tudi opomin, na stvari, ki se ne bi smele dogajati, pa vendar se dogajajo.

Grad Strmol  je bil zadnje prebivališče zakoncev Hribar. Pravijo, da tam straši … Ksenija? Ne verjamem, da bi tako svobodna ženska želela ostati zaprta med štirimi stenami. Prej bi rekla, da svoje krvnike straši skozi njihove spomine, ali pa jim je že odpustila. Še ena misel mi ob tem romanu pade na pamet. Prišla je s strani posiljene ženske. Dolgo je že, kar sem jo slišala, gre pa nekako takole: »Telo je prah! Igral si se z mojim telesom, zato si se umazal s prahom! A moje duše se nisi dotaknil! Tega ti ne dovolim!«


Grad Strmol, vir: jesenice.net

To noč sem jo videl je čudovito napisan roman, s težko vsebino, ki po moje nobenega bralca ne pusti ravnodušnega. Skozi grozljivo dogajanje pa posije žarek sonca, ki prinaša veliko sporočilo: le živeti … Ne bi smelo biti to dovoljeno?

Konji so svobodna bitja, je rekla, svobodnejša kot ljudje, morali bi jim omogočiti, da tekajo po travnikih in gozdovih. (Drago Jančar – To noč sem jo videl, str. 14, Veronika Zarnik)

Misel: Živimo v času, ko se spoštujejo samo ljudje, živi ali mrtvi, ki so se bili pripravljeni boriti; celo žrtvovati za skupne ideje. Tako razmišljajo zmagovalci in poraženci. Nihče ne ceni ljudi, ki so hoteli samo živeti. Ki so imeli radi druge ljudi, naravo, živali, svet in se z vsem tem dobro počutili. To je za današnji čas premalo. (Drago Jančar – To noč sem jo videl, str. 108)

Glasba: YouTube slika preogleda

Poezija: Janez Menart: Spoznal sem …

Spoznal sem nično, klavrno usodo
vseh tistih, ki živeli so neko
č,
in tistih, ki neko
č živeli bodo,
spoznal usodo lastno in nemo
č.

A rad imam, da dež mi v šipe trka,
da žarek sonca leze
čez parket,
in vše
č mi je, ko vidim, da se črka
dopleta s
črko v smiselnost besed.

In rad imam ljubezni bežne hipe
in praznost, ki se porodi iz njih,
in zgrbljen list, ki ga zanese v šipe,
da škrtne kot pero, ki piše stih.

Rad se zaganjam v ničeve opravke,
ki mi name
če jih vsakdanji dan,
rad izgovarjam nepomembne stavke,
ki zanje vem vnaprej, da so zaman.

Rad sem v nemirnih sapah smet usode,
čeprav me v
časih je vrtincev strah,
četudi vem, da bom prešel brez škode,

kot je zapisano, iz praha v prah.

(J. Menart, Pod kužnim znamenjem, DZS, Ljubljana 1977.)

Priporočila in pripomočki:Knjiga: Drago Jančar – To noč sem jo videl, Založba Modrijan, 2010
O gradu Strmol: http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/grad-strmol-raj-kjer-bi-moral-biti-hudic-brez-moci.html
O rodbini Hribar in Gorup: http://rodoslovne.blogspot.com/2012/12/rodbini-hribar-in-gorup.html
Slike in fotografije: www.festival-fabula.or, Google images, modrijan.si., www.showcasemosaics.com, sensa.si, blendspace.com, jesenice.net, delo.si
Youtube

  • Share/Bookmark

9.09.2014

Na liniji: Jodi Picoult – Rojena iz tvojega življenja

Zapisano pod: Jaz, Knjiga — suzinaliniji @ 21:38

Ogenj in upanje sta povezana, samo tako, da veste. Grki so pripovedovali, da je Zevs Prometeju in Epimeteju dal nalogo, da ustvarita življenje na zemlji. Epimetej je ustvaril živali, jim razdelil darove, kot so hitrost in moč in krzno in krila. Ko je Prometej ustvaril človeka, so bile vse najboljše lastnosti razdeljene. Zadovoljil se je s tem, da bodo hodili pokonci in dal jim je ogenj.Zevs, besen, ga je vzel nazaj. Vendar je Prometej videl svoj ponos, kako drgeta in ne more kuhati. Na soncu je prižgal baklo in jo ponovno nesel k človeku. Da bi Zevs Prometeja kaznoval, ga je dal prikleniti na skalo, kjer se je orel hranil z njegovimi jetri. Da bi zares kaznoval človeka, je ustvaril prvo žensko – Pandoro – in ji podaril skrinjico, ki je ni smela odpreti.
Pandorina radovednost je bila močnejša kot ona in nekega dne je odprla skrinjico. Ven so prišle nadloge in revščina in nesreča. Uspelo ji je zapreti pokrov, preden je pobegnilo upanje. Je edino orožje, ki nam je ostalo, da se borimo z drugimi. (Jodi Picoult – Rojena iz tvojega življenja, str.241, Brian)

Pandora in njena skrinjica, vir: art.com

Pandora, Pandora, Pandora …, ko le ne bi odprla svoje skrinjice in spustila zveri na plano. Ko bi le premagala svojo radovednost, in zaprla pokrov skrinjice, preden se je iz nje priplazil rak. Kakor tat, skrivoma, se je potuhnil pod pesek, se delil in pomnožil kakor vrtni polži in izuril svoje rakave vojake za napad na človeško vrsto. Zdaj svoje gromozanske lovke izeguje na vse strani in spreminja v prah in pepel vse, česar se dotakne.

Oddelek za onkologijo je bojno polje in obstajajo določene stopnje ukazovanja. Pacienti so tisti, ki potujejo med dolžnostmi. Zdravniki prihajajo in odhajajo kot zmagovalni junaki, vendar morajo prebrati kartoteko tvojega otroka, da se spomnijo, kje so ob zadnjem obisku odšli. Sestre so tiste, ki so izkušeni oficirji – tiste, ki pomagajo, ko ima tvoj otrok visoko temperaturo, da ga morajo kopati v ledu, tiste, ki te naučijo, kako nastaviti centralni venski kateter, ali predlagajo, katere kuhinje za paciente bi še lahko imele sladoledne lučke, da jih greš ukrast, ali ti povedo, katere čistilnice znajo odstraniti madeže od krvi in kemoterapije z oblačil. Sestre vedo ime plišastega losa tvoje hčerke in ji pokažejo, kako se naredi rožice iz prtička, da jih ovije okoli IV – stojala. Zdravniki lahko naredijo načrt vojnih igric, s sestre so tiste, ki naredijo konflikt znosen.
Spoznaš jih, kakor one poznajo tebe, ker zavzamejo mesto prijateljev, ki si jih imel enkrat v prejšnjem življenju, tistem pred diagnozo. (Jodi Picoult – Rojena iz tvojega življenja, str.224, Sara)

Življenje se z rakom spremeni in to popolnoma. Če želiš ozdraveti, ali pa vsaj dobiti kakšno bitko, če že vojne ne moreš, moraš začeti živeti po načrtu, ki ti ga pripravijo zdravniki. Življenje po urniku … Zaupanje in velika mera discipline, potrpežljivost in moč, da se namesto na svoje vsakdanje opravke odpravljaš na bojno polje, kjer dobiš v roke orožje v obliki kemoterapije, obsevanja, tablet, itd. Dan za dnem, tudi takrat, ko bi se najraje zvlekel med tople rjuhe in poklical v službo za dopust, vstaneš in greš. Moč? Kje jo najti? Tisto, česar ne izpije močno zdravljenje, vzamejo dolge vožnje na zdravljenje. Koliko volje in moči potrebuje nekdo, ki je zbolel za rakom, da se več tednov vsak dan vozi iz dve ali več ur oddaljenih krajev, da bi prejel svojo dozo zdravila? Tik-tak, dragoceni čas teče. Peščena zrnca padajo. Zagotovila za izboljšanje ni, razen čakanje. Hvala Pandora, da ti je uspelo v svoji skrinjici obdržati vsaj upanje. Upanje umira zadnje.

Upanje umira zadnje; vir: google images

Ko se je Kate rodila, sem si jo zamišljal, kako bo lepa na svoj poročni dan. Potem, ko so ji postavili diagnozo APL, sem si zamišljal, kako gre prek odra po svoje maturitetno spričevalo. Ko se je stanje poslabšalo, je vse to izpuhtelo; zamišljal sem si, kako je dočakala praznovanje svojega petega rojstnega dne. Zdaj nimam več pričakovanj in tako jih vse preseže.
Kate bo umrla. Dolgo sem potreboval, da sem bil sposoben to reči. Vsi bomo umrli, ko pride čas za to, vendar ni mišljeno tako. Kate naj bi se poslovila od mene. (Jodi Picoult – Rojena iz tvojega življenja, str. 49, Brian)

Rak je bitka posameznika, pa čeprav se naseli v vso družino, med prijatelje, sosede, znance in širšo okolico. Vendar je le za rakom oboleli posameznik tisti, ki se najbolj bori s slabostjo, bruhanjem, izpadanjem las, ožgano kožo in notranjostjo, uničenimi zobmi in utrujenostjo, telesnimi spremembami in vsem kar prinese zdravljenje. Tolažba? Najboljša s strani tistih, ki razumejo, najslabša s strani zdravih, verjetno. Pomagati po svojih močeh, se učiti. Kajti rak je največji učitelj. Daje velike življenjske lekcije, četudi ne dopušča vedno popravnega izpita.

!!!; vir: Google images

V onkologiji obstaja Murphyjev zakon, tak, ki ni nikjer zapisan, a ljudje vanj nasplošno verjamejo: če ne zboliš, ne boš ozdravel. Če torej po kemoterapiji hudo zboliš, če ti obsevanje ožge kožo – je to dobro. Po drugi strani pa, če terapijo prestaneš z nepomembnimi slabostmi ali bolečinami, obstajajo možnosti, da je tvoje telo nekako izvrglo zdravila in ta tako ne opravljajo svojega dela. (Jodi Picoult – Rojena iz tvojega življenja, str. 107, Sara)

Prioritete se skozi življenje spreminjajo. Prilagajamo jih potrebam. Če si žejen, je cilj priti do vode, če lačen do hrane, če nimaš denarja priti do službe. Ko zboliš, imaš pred sabo en sam cilj – ozdraveti.

»Kaj bereš s takšnim zanimanjem?« vpraša Brian, ki je stopil k meni in bral kolumno čez mojo ramo.Kar ne morem verjeti prebranemu in odkimam. »O ženski, ki so ji življenje uničili krogci kozarcev za marmelado.«»Pokvarjena smetana,« doda Brian in se hihita.
»Plesniva solata. O moj bog, kako lahko sploh prenaša, da je živa?« Začneva se smejati. Vsi ne živimo v svetu, kjer je vsebina hladilnika barometer osebne sreče. Nekateri delajo v zgradbah, ki zgorevajo okoli nas. Nekateri imamo majhne punčke, ki umirajo. »Zajebana plesniva solata,« rečem z zatikajočim se glasom. »Ni pravično.« Brian v trenutku pride čez sobo k meni, stisne me v objem. »Ljubica, nikoli ni,« odgovori. (Jodi Picoult – Rojena iz tvojega življenja, str. 171, Sara)

Ozdraveti je bila tudi velika želja družine Fitzerald, sicer namišljene družine iz knjige My Sister’s Keeper, ameriške pisateljice Jodi Picoult. Ta srce parajoči biser se na slovenskih knjižnih policah skriva pod imenom Rojena iz tvojega življenja. Poleg tega, da ta roman zahteva uporabo robčkov, nas pripelje do težkih moralnih in etičnih vprašanj. Kako daleč lahko gredo straši, da bi s pomočjo enega otroka pri življenju ohranili drugega?


Ameriška pisateljica Jodi Picoult in njena knjiga Rojena iz tvojega življenja; vir: spletna stran avtorice in Wikipedija

Brian in Sarah sta starša treh otrok, na začetku pravzaprav dveh: Jesseja in Kate. Ko Kate zboli za levkemijo, po posebni poti in s posebno nalogo na svet pride Anna: da bi s pomočjo kostnega mozga in ostalih organov ohranjala pri življenju Kate.

Povem vam, če bi vesoljci danes pristali na Zemlji in dobro pogledali, zakaj se otroci rodijo, bi ugotovili, da ima večina ljudi otroke po naključju ali ker so neko noč preveč spili ali ker kontracepcija ni popolnoma zanesljiva ali zaradi tisoč drugih razlogov, ki niso ravno vredni pohvale.V nasprotju s tem pa sem bila jaz rojena z zelo pomembnim namenom. Nisem bila posledica steklenice poceni vina ali polne lune ali trenutne strasti. Rojena sem bila, ker je znanstveniku uspelo ujeti jajčeca moje mame in spermije mojega očeta in ustvariti določeno kombinacijo dragocenega materiala. Ko mi je Jesse povedal, kako se dela otroke in sem se velika dvomljivka odločila, da vprašam starše, kaj je resnica, sem pravzaprav izvedela več, kot sem pričakovala. Usedli smo se in povedali so mi običajne stvari, seveda – povedali pa so mi tudi, da so med zarodki izbrali prav mene, ker lahko rešim svojo sestro Kate. »Še bolj sva te imela rada, saj sva natančno vedela, kaj bova dobila,« je mama na vsak način hotela, da vem.
Kljub temu sem začela premišljevati, kaj bi bilo, če bi bila Kate zdrava. Morda bi še vedno plavala v nebesih ali kjerkoli že in čakala, da me povežejo s kakšnim telesom, da nekaj časa preživim na zemlji. Gotovo ne bi bila del te družine. Vidite, drugače kot večina svobodnega sveta sem nisem prišla po naključju. In če vas imajo starši iz določenega razloga, je boljše, da ta razlog obstaja. Brž ko ga ni več, tudi vam ni. (Jodi Picoult – Rojena iz tvojega življenja, str. 15, Anna)

Zaplete se, ko Kateina levkemija napreduje in bi nujno potrebovala novo ledvico. Anna, ki večji del svojega življenja preživi po bolnišnicah, se tokrat upre in Kate ne želi darovati ledvice. Najame odvetnika Campbella Alexandra in z njegovo pomočjo vloži tožbo proti svojim staršem, na podlagi katere bi dosegla, da o posegih na njenem telesu odloča sama.

Kar mi je posebno všeč pri tej knjigi, je, da je napisana tako, da vsak nastopajoči pripoveduje svojo zgodbo in zastopa svoje stališče, kar bralcu pomaga razumeti dogajanje v njej in vzbudi posebno sočutje do vsakega nastopajočega. Tu je še na primer Annin in Katein brat Jesse, ki se na svoj način spoprijema s tem, da je celotna pozornost očeta in matere namenjena Anni, predvsem pa Kate. Za piko na i pa je Jodi Picoult dodala še Julio Romano, sodno izvedenko v Anninem primeru in nekdanje dekle Campbella Alexandra. Julia je poleg Anne moja najljubša junakinja iz tega romana. Jap, lasje in poštne številke …

»Zakaj misliš, da sem se morala naučiti delovati tako neodvisno? Poleg tega se hitro razjezim in odejo vlečem k sebi in moj drugi prst na nogi je daljši kot palec. Moji lasje potrebujejo lastno poštno številko. In ko imam PMS, sem dokazano neprištevna.« »Nekoga nimaš rad zato, ker je popoln,« reče. »Ljubiš ga kljub dejstvu, da ni.« (Jodi Picoult – Rojena iz tvojega življenja, str. 362, Campbell in Julia)

Vzporedno s tem, ko se počasi rešujejo stvari v družini Fitzgerald, se rešujejo tudi med Julio in Campbellom. Nežna ljubezenska zgodba, ki se nadaljuje tam, kjer se je nekoč zaradi skrivnosti končala, se mi je zdela prečudovita, tudi zaradi tistih skozi besede izraženih ponovno obujenih občutkov med Julio in Campbellom. Knjiga, ki se bere kot poezija.

Sprašujem se, ali Julia čuti, kot bi od takrat, ko sva bila skupaj, minilo nekaj trenutkov in ne let. Če se ji zdi, da je sedeti z mano tukaj ob tem pultu tako preprosto, kot se zdi meni. Tako je, kot bi vzel note neznane pesmi in začel počasi igrati, le toliko, da spoznaš, da je to melodija, ki si jo nekoč znal na pamet, ki jo znaš zaigrati, ne da bi prej vadil. (Jodi Picoult – Rojena iz tvojega življenja, str. 128, Campbell)

In konec? Velika življenjska lekcija za vse knjižne junake in nož v srce bralcu. Predvsem pa čisto drugačen od njegove filmske različice. Zanimiva izbira Picoultove, če pomislim … popolna, težka, a popolna. Kot, da se vse stvari postavijo na mesto.  Nekdo mora dati, da nekdo drug lahko dobi …

Obstajati bi moral statut o omejitvi žalovanja. Knjiga s pravili, ki pravi, da je v redu, če se zbudiš v joku, a le en mesec. Da se po dvainštiridesetih dneh ne boš več obračal z razbijajočim srcem, prepričan, da si jo slišal, kako te kliče. Da ti ne bo treba plačati kazni, če začutiš, da bi pospravil stvari z njene mize, s hladilnika snel njene risbice, obrnil sliko stran, ko greš mimo – samo zato, ker te znova zareže, ko jo vidiš. Da je v redu, če računaš, koliko časa je že ni, kakor smo mi šteli njene rojstne dneve. (Jodi Picoult – Rojena iz tvojega življenja, str. 397)


Pentlje v različnih barvah, glede na posamezne vrste raka, simboli solidarnosti, spomina in ozaveščanja o rakavih oboljenjih; vir: Google images

Misel: Vedno obstajajo strani. Vedno je nekdo zmagovalec in nekdo poraženec. Za vsako osebo, ki dobi, obstaja nekdo, ki mora dati. (Jodi Picoult – Rojena iz tvojega življenja, str. 63, Anna)

Glasba: YouTube slika preogleda

Priporočila in pripomočki:
Knjiga: Jodi Picoult – Rojena iz tvojega življenja, orig. My Sister’s Keeper, prevod: Neža Božič, Učila International
Spletna stran avtorice: http://www.jodipicoult.com/
Twitter: https://twitter.com/jodipicoult
Facebook: https://www.facebook.com/jodipicoult
Slike: spletna stran Jodi Picoult, art.com, Wikipedia, Google images
Youtube

  • Share/Bookmark

18.11.2013

Louise de Bernières – Corellijeva mandolina

Zapisano pod: Film, Knjiga, Življenje — suzinaliniji @ 16:08

Ljubezen je začasna norost, izbruhne kot vulkan in potem uplahne. In ko uplahne, se moraš odločiti. Ugotoviti moraš, ali so vajine korenine tako prepletene, da je nepredstavljivo, da bi se kadarkoli ločila. To je namreč ljubezen. Ljubezen ni zasoplost, ni razburjenost, ni oznanjanje obljub o večni strasti, ni želja po paritvi vsaki dve minuti, niso neprespane noči, ko sanjariš, da poljublja vsak kotiček tvojega telesa. Ne, nikar ne zardevaj, pravim ti nekaj resnic. To je samo zaljubljenost, ki je je zmožen vsakdo. Ljubezen sama je tisto, kar ostane, ko se zaljubljenost utrne, je hkrati umetnost in srečno naključje. Tvoja mama in jaz sva to imela, imela sva korenine, ki so pod zemljo rasle druge k drugim, in ko so vsi prelepi cvetovi popadali z najinih vej, sva odkrila, da sva eno drevo, ne dve. Toda včasih cvetje odpade in se korenine niso prepletle. Zamisli si, da se odrečeš domu in svojcem, pa čez pol leta, leto dni, tri leta ugotoviš, da drevesi nista imeli korenin in sta se porušili. Zamisli si ta obup, zamisli si to ječo. (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 338-339, dr. Iannis)

Nicholas Cage in Penelope Cruz kot Antonio Corelli in Pelagia v filmu Corellijeva mandolina, vir: Google images

Če bi bila pesnica, bi želela pisati pesmi, kot jih je pisal Janez Menart, ali morda take kot jih piše Maya Angelou, ali pa take kot jih je znal pisati Tone Pavček. Pisala bi pesmi, pri branju katerih imaš občutek, da tako lepo tečejo po papirju, da se ti zazdi, da so se preprosto morale »roditi«. Ah, morda bom nekoč pobrala celotno zbirko pesmi, ki so mi všeč, jim nadela recimo nova imena, ker to bo pač moja verzija, ter jih na novo izdala. Kot to počne toliko glasbenikov. Ko imamo original, lahko »friziramo«, »stiliramo«, krajšamo in daljšamo, zacvilimo ta ton višje in tistega takoj za njim za majčkeno nižje, kot je v originalu in »voila«, pravkar smo preoblekli pesmico. Bravo pridni.

Pozdravljeni! Poklicali ste avtomatski odzivnik za poslušanje vseh 250 verzij skladbe Dan ljubezni. Za poslušanje originala, prosimo pritisnite številko 1#, za rock verzijo številko 2#, za rap verzijo številko 3#, za Dan ljubezni v obliki valčka številko 4# in v kolikor ste ljubitelj polke, številka 5# ima presenečenje za vas, oboževalci futuristične disco glasbe, vaša je številka 6, opera na številki 7# vas bo dvignila v višave … Ker smo družba, ki se nenehno razvija, za vas pripravljamo še številko 251#, Dan ljubezni zaigran na didžeridu in pozor vsi ljubitelji škotskih dud, številka 252# vas ne bo razočarala. Ostanite z nami! In potem se bom malo razjezila, ker so spet pozabili na verzijo številka 253# – mandolino.

Corellijeva mandolina. Knjiga, pod katero bi se z največjim veseljem podpisala in ničesar ne bi spremenila, niti konca ne. Preveč je čudovita, da bi jo kdorkoli kakorkoli skazil. Niti film ne. Zato lahko razumem jezo »očeta« Corellijeve mandoline, britanskega pisatelja Louisa de Bernièresa, zaradi trganja zgodbe s strani filmske ekipe.

Ni ji bil všeč pogled na ščipanje in vtikanje sonde v telo ljubljenega moškega, ampak vedela je, da ga bo kmalu videla razmesarjenega. Toda ob pogledu na to bledo in preluknjano telo z vso to krvjo, ki je bilo tako nemočno kot črv, se je zavedala, da ne ljubimo telesa samega. Ljubimo človeka, ki sije skozi oči in uporablja usta za smeh in govor. Oklepala se je glasbenikovih prstov in strmela v skrbno urejene nohte. Vsaj obnohtna kožica je bila rožnata. Oboževala ni teh rok, ampak moškega, ki jih je premikal med prečkami mandoline. Kolikokrat si je zamišljala, da se premikajo po njenih prsih? (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 404)

Louis de Bernièresa, britanski pisatelj, poleg pisanja obvlada še igranje flavte, mandoline, klarineta in kitare; vir: pisateljeva spletna stran

Zdi se mi, da je čar celotne zgodbe, ravno v tistih opisih in čustvenih izpovedovanjih knjižnih junakov. Vsak lik v tej knjigi se mi je zdel tako skrbno izbran in vpleten v celotno zgodbo in to je prav tisto, česar kamera ne more povzeti. Saj mi je bil tudi film s Penelope Cruz in Nicholasom Cageem v glavni vlogi všeč, ampak se mi je zdel v nasprotju s knjigo tako spremenjen in oropan bistva.

»Simetrija je samo lastnost mrtvih reči. Ste kdaj videli drevo ali goro, ki bi bila simetrična? Pri stavbah je to čisto v redu, ampak če boste kdaj videli simetričen človeški obraz, boste imeli vtis, da bi se vam moral zdeti lep, v resnici pa se vam zdi hladen. Človeškemu srcu je všeč majhen nered v njegovi geometriji, kirija Pelagia. Poglejte svoj obraz v ogledalu, signorina, in opazili boste, da je ena obrv maleknost više od druge, da je veka vašega levega očesa oblikovana tako, da je oko za trohico bolj razprto od desnega. Zaradi takih stvari ste tako privlačni kot lepi, medtem ko … bi bili sicer kip. Simetrija je za Boga, ne za nas.« (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 217, Corelli)

Himna ljubezni je ta zgodba imenovana na zadnji strani slovenske izdaje. Strinjam se. Z razlago, da gre za ljubezenski trikotnik med Pelagio, Mandrasom in Antoniem Corellijem, se strinjam manj. Pisatelj je skrbno potegnil črto med razlikovanjem poželenja in ljubezni skozi lik Pelagie, ki pred našimi očmi raste v žensko.

Poroka je tako pomembna stvar, odpovedati se moraš svojemu življenju in zaživeti povsem drugače. To bi pomenilo, da bi morala zapustiti očetovo hišo, rojevati otroke in se cele dneve gnati ter se odpovedati tej blagi idili z njenimi neznatnimi tegobami, umirjenim vsadanjikom in prisrčnimi posebnostmi. Namrščila se je ob misli, da bi morala ubogati kogakoli razen svojega lastnega očeta, čigar ukazi so bili v resnici zgolj v šali osorno in neomajno izrečene prošnje. Kakšen mož bi bil Mandras? Kako dobro ga je zares poznala? Po čem bi lahko sklepala, da je potrpežljiv in plemenit? Res je prinašal darove, toda ali bi se ti nadaljevali tudi, ko bo kupčija sklenjena? Ni bil premlad in preveč vihrav? Nekaj preveč odločnega je bilo v njegovih kretnjah in nepremišljenih dejanjih; lahko zaupaš nekomu, ki reagira takoj, brez premisleka? Nekomu, čigar poteze in besede so vznesene, ne pa trezno preudarjene? (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 106)

»O Bog, kaj sem delal?«
»Carlo vas je pripeljal domov ob dveh zjutraj. Če sem natančna, se je z džipom zaletel v zid, vas prinesel noter na rokah kot dojenčka, se spotaknil, si pobil kolena in s kričanjem in preklinjanjem zbudil vse, ki še niso bili budni. Potem se je ulegel na mizo na dvorišču in zaspal. Še vedno je tam in pomočil se je v hlače.«

»Res?«

»Ja. In potem ste se zbudili in pokleknili pred mano in krilili z rokami in prepevali Io sono ricco e tu sei bella na ves glas in čisto mimo in pozabili ste besedilo. Potem ste mi poskušali poljubiti noge.«

Kapetan je bil čisto prepaden. »Mimo? Nikoli ne pozabim nobenega besedila, glasbenik sem. Kaj ste naredili?«
»Brcnila sem vas in padli ste vznak in potem ste mi izpovedali večno ljubezen in potem ste bruhali.«
Kapetan je v obupu osramočeno zaprl oči. »Bil sem pijan. Moja baterija je zmagala v nogometni tekmi, veste. To se ne zgodi vsak dan.« (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 287-288)

Dogajanje je postavljeno na Grški otok Kefalonijo, kjer življenje poteka dokaj mirno in po ustaljenih tirih, vse, dokler do njega ne seže vojna. S prihodom okupacijskih sil se otočanom življenje obrne na glavo. Spoznamo stranske učinke vojne skozi oči preprostih ljudi, ki niso želeli drugega, kot živeti v miru. V vojni ni zmagovalcev. Vojno stanje pa se ne dotakne Alekosa, kozjega pastirja visoko v gorah, ki le od daleč opazuje dogajanje v dolini, ne da bi pravzaprav vedel, kaj se pravzaprav dogaja. Še en zanimiv lik, še eno zanimivo predstavljeno stališče.

Kefalonija je tovarna, ki proizvaja otroke za izvoz. Na tujem je več Kefaloncev kot doma. Na otoku ni nobene tradicionlne panoge, ki bi vezala družine, orne zemlje ni v izobilju in v morju je kaj malo rib. Naši možje se odpravljajo s trebuhom za kruhom v širni svet in se vračajo domov umret, in tako je Kefalonija otok otrok, samskih žensk, duhovnikov in starcev. Edina prednost tega je, da si samo lepotice dobijo može med tistimi, ki ostanejo doma, in tako je naravna selekcija poskrbela, da imamo najlepše ženske v vsej Grčiji in nemara v vsem Sredozemlju. Žalostno pri tem pa je, da imamo lepe in živahne ženske z najbolj grotesknimi in neprimernimi soprogi, ki niso za nobeno rabo, in nekaj žalostnih in grdih žensk, ki jih nihče noče in ki jim je usojeno biti vdove, ne da bi kdaj sploh imele moža. (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 14-15)

Odkar sem se soočil s smrtjo, se z njo srečeval na vsaki gorski stezi, v snu kramljal z njo, se z njo boril v snegu, kockal z njo, sem ugotovil, da smrt ni sovražnik, ampak brat. Smrt je prelep gol moški, ki je videti kot Apolon in ni zadovoljen s tistimi, ki oslabijo v starosti. Smrt ljubi popolnost, všeč so ji mladi in lepi, božati nam želi lase in tetive, s katerimi so naše mišice pritrjene na kosti. Naredi vse, da se sreča z nami, ob pogledu na naše obraze ji zaigra srce in postavi se nam na pot ter nas izziva, ker zagovarja čist, pošten boj, in po spopadu se spoprijatelji z nami, nas treplja po ramenih in nas spravlja v smeh ob malenkostnosti in norosti živih. Ob koncu bitke se sprehodi med mrtvimi, jih dvigne, najbolj čednim na teme natakne lovorov venec in jih zbere kot svoje otroke ter jih odpelje stran, pit vino z okusom po medu, in jim da občutek za skladnost, ki ga v življenju nikdar niso imeli. (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 173-174, Mandras)

Družine so se objemale več, kot je bilo v navadi; očetje, ki so slutili, da bodo pretepeni do smrti, so gladili lase lepih hčera, ki so slutile, da bodo posiljene. Sinovi so sedeli na hišnem pragu s svojimi materami in si nežno izmenjevali spomine. Kmetje so sode vina z odbleskom sonca v njem zakopali v zemljo, da noben Italijan ne bi užival v njegovem pitju. Stare matere so nabrusile svoje kuhinjske nože in stari očetje so se spominjali starih junaštev ter se prepričevali, da jih starost ni okrnila; v svojih lopah so z lopatami in koli skrivaj vadili vihtenje orožja. Številni ljudje so obiskali svoje najljubše kraje, kot da bi bilo zadnjič, in ugotovili, da so se kamenje in prah, prosojno morje in pradavne skale nevzeli žalosti, kakršna veje v prostoru, kjer prelep otok leži na pragu smrti. (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 181)

Antonio Corelli je lik, ki ti priraste k srcu. Občutljivi kapetan, ki se rajši, kot z bojevanjem ukvarja s svojo Antonio – mandolino, s svojo nežnostjo, zapeljivostjo, norčavostjo in strastjo do glasbe, ni prirastel k srcu samo Pelagii, temveč še marsikateri bralki in tudi kakšnemu bralcu, seveda.

Mandolina je tako podobna ženski, tako graciozna in tako ljubka. Zvečer ko psi zavijajo in murni cvrčijo in se nad hribi dviga ogromna luna, v Argostoliju pa žarometi iščejo lažne preplahe, vzamem svojo drago Antonio, nežno pobožam njene strune in ji rečem ‘Kako si lahko iz lesa?’ enako kot vidim Pelagio in molče vprašam, ‘Kako si lahko iz mesa?’ Ali ni tukaj ognja, izginjajoče sledi angelov, nečesa, kar je močno oddaljeno od mesa in krvi? Ko grem mimo nje, ujamem njen pogled, tako odkrit in skrivnosten, ki se ne odmakne od mojega. Obrne glavo, nasmeh, navihan in pretkan nasmeh, in že je ni več. (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 301)

Jeno Gabor – Ženska z mandolino, vir: Google images

Ne nazadnje v knjigi najdemo tudi lik homoseksualnega moškega, vojaka Carla, ki je bil kljub temu, da mu ljubezen s strani Corellija ni bila vrnjena na način, kot bi si sam to želel, zanj dati celo življenje.

Dosegli smo svoje stare položaje pri mostu čez Perati, pri tem pa zaman žrtvovali petino naših mož. Pogledal sem naokoli in občutil očitno grozo ob nenadomestljivi izgubi ljudi, ki sem jih vzljubil in katerih neomajnega poguma nikoli nihče ni izpodbijal ali dvomil o njem. Vojna je čudovita stvar. V filmih in knjigah. (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 130, Carlo)

Vojna zahteva žrtve celo v knjigah. Vsake sanje se sanjajo z mislijo na čas po vojni. Izjema niso niti sanje Antonia Corellija in Pelagie. Po vojni bo vse drugače. A včasih se tudi sanje sesujejo kot hišica iz kart.

Vsi njuni ljubeči pogovori so se začenjali z besedama ‘Po vojni’.
Po vojni, ko bova poročena, ali bova živela v Italiji? Tam so lepi kraji. Moj oče misli, da mi ne bi bilo všeč, ampak bi mi bilo. Samo da sem s tabo. Po vojni, če bova imela punčko, ji lahko dava ime Lemoni? Po vojnil če bova imela sina, mu morava dati ime Iannis. Po vojni bom z otroki govorila grško, ti pa italijansko, da bodo dvojezični. Po vojni bom zložil koncert in ga posvetil tebi. Po vojni se bom izučila za zdravnico in ne zanima me, če žensk ne sprejemajo, vseeno bom to naredila. Po vojni si bom dobil službo v samostanu, tako kot Vivaldi, in bom učil glasbo in vsa dekleta se bodo zaljubila vame, ti pa boš ljubosumna. Po vojni pojdiva v Ameriko, v Chicagu imam sorodnike. Po vojni ne bova otrok vzgojila v nobeni veri, sami se lahko odločijo, ko bodo starejši. Po vojni si bova kupila svoj motocikel in z njim prepotovala vso Evropo in lahko boš imel koncerte po hotelih, in tako se bova preživljala, jaz pa bom začela pisati pesmi. Po vojni si bom priskrbel mandolo, da bom lahko igral glasbo za violo. Po vojni te bom ljubila, po vojni te bom ljubila, ljubila te bom za vekomaj, po vojni. (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 326)

Italijanskim družinam na otoku se dogajajo grde reči in morale so se vmešati oblasti, da so preprečile požiganje hiš in druga podobno neumna nasilniška dejanja. Nekateri vročekrvneži v Liksuriju so celo pretepli nekega starca, ki tukaj živi že štirideset let in ki je skozi okno izobesil našo zastavo. Zakaj so ljudje take živali? (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 134)

Zmagovalne bitke in bleščeči vojaški naslovi zbledijo ob otopelosti, ki se dotakne ljudi zaradi krutosti sočloveka. Še ena zgodba, ki nastane potem, ko se prijatelji spremenijo v sovražnike.

Ko je kamion pripeljal do rožnatih zidov javne hiše, so Günterju Webru začela klecati kolena. Še preden je prispel, se mu je zazdelo, kot da ga je usoda poklicala k umoru svojih prijateljev.
Ni pričakoval, da se bodo pripeljali med petjem in mrmranjem prav tiste melodije, ki so jo on in La Scala skupaj prepevali pozno zvečer v doktorjevi hiši, ko so bili že preveč v rožicah, da bi se spomnili ali izgovarjali besedilo česarkoli drugega. Ni pričakoval, da bodo s kamiona poskakali tako zlahka, mislil je, da jih bodo morali poriniti ali prevrniti z bajoneti ali puškinimi kopiti. Ni pričakoval, da ga bo Antonio Corelli prepoznal in mu pomahal. (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 389-390)

Zvečer je z očetom, ki so mu lica drhtela od solz jeze in usmiljenja, odšla iskat preživele, ki bi jih lahko rešila med raztresenimi trupli, ostanki tistih pošastnih kresov.
Ob tem se je zaprla vase, ne zaradi strahu in žalosti, temveč zaradi praznote.
Tako je bilo življenje že končano. Vedela je, da so lepe mlade ženske Nemci odgnali, ker v njihovih bordelih ni bilo prostovoljk. Vedela je, da so bordeli polni ustrahovanih in mučenih deklet iz vsake dežele od Poljske do Slovenije ter da so jih nacisti ustrelili ob prvem znaku upora ali bolezni. (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 400)

Ničesar ne bi spremenila v tej knjigi, niti konca ne. Po kratkem razmisleku se mi je zdel čisto tak kot mora biti. Ne takšen, kakršnega bi pričakovali v večini ženskih romanov, niti ne tak kot bi ga morda pričakovali od moškega pisatelja. Ampak bil je popoln. Besede Pelagiinega očeta dr. Iannisa, da mora ljubezen imeti korenine, tako lepo padejo na pravo mesto. Mojstrovina je mojstrovina.

Moj dom je samo še žalost in tišina in razvaline in spomin. Posušila sem se, sem samo še senca same sebe, vsa moja lepota in mladost sta oveneli, ni več iluzij sreče, ki bi mi dajale zagon. Življenje je ječa revščine in zapuščenih sanj, nič drugega kot počasen napredek proti mojemu prostoru pod zemljo, zarota Boga, da nas razočara z utelešenjem, nič drugega kot kratkotrajen plamenček v posodici z oljem med eno in drugo temo, v kateri se vse konča.
Sedim tukaj in se spominjam preteklih časov. Spominjam se glasbe ob večerih in vem, da do mi vse veselje izpulili iz ust tako kot zobe. Zavedno bom lačna in žejna in hrepeneča. Ko bi le imela otroka, otroka, ki bi mi sesal pri prsih, ko bi imela Antonia. Požrli so me kot kruh. Ležim v trnju in moj vodnjak je zatrpan s kamenjem. Vsa moja sreča je bila dim. (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 470)

Corellijeva mandolina je prava poslastica za strastne bralce. Med brskanjem po najbolj izposojenih knjigah v naši knjižnici sem ugotovila, da ta literarni biser sameva na policah. Morda, pa bi med čakanjem na Petdeset odtenkov, Predane in podobnih, lahko poskusili zabrenkati tudi na Corellijevo mandolino.

Knjiga Corellijeva mandolina, vir: Bukla.si

»Ljubezen je neke vrste demenca z zelo natančno določenimi in pogosto ponavljajočimi se kliničnimi simptomi. Zardevata v navzočnosti drug drugega, oba postavata na mestih, kjer pričakujeta, da bo drugi šel mimo, oba imata malce zavezan jezik, oba se brez razloga in predolgo smejita, ti postaneš ogabno mehkužna, on pa nezaslišano galanten. Malce si se tudi poneumila. Zadnjič ti je dal vrtnico, ti pa si jo posušila v moji knjigi simptomov. Če ne bi bila zaljubljena in bi mislila s svojo glavo, bi jo vtaknila v katero drugo, ki je ne uporabljam vsak dan. Zdi se mi zelo primerno, da se vrtnica skriva v poglavju, ki govori o erotomaniji.« (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 337, Iannis)

Mise²l: Ljubezen sama je tisto, kar ostane, ko se zaljubljenost utrne, je hkrati umetnost in srečno naključje.
… enako kot vidim Pelagio in molče vprašam, ‘Kako si lahko iz mesa?’

Glasba: YouTube slika preogleda

Priporočila in pripomočki:
Knjiga: Louise de Bernières – Corellijeva mandolina; prevod: Tea Mejak

http://www.louisdebernieres.co.uk/

http://www.gq-magazine.co.uk/entertainment/articles/2012-02/27/louis-de-bernieres-interview-captain-corellis-mandolin-red-dog
Slike:pisateljeva spletna stran, bukla.si, Google images
Youtube

  • Share/Bookmark

10.11.2013

“Fifty Shades” of Samo Budna

Zapisano pod: Glasba, Zabava — suzinaliniji @ 20:59

Kava, ta črna opojno dišeča tekočina, ki ni nikoli samo kava. Je simbol druženja, prebujanja, skoraj obred. Dovolj je že, da vtakneš nos v vrečko kave in posrkaš vase tisti opojni vonj. Ti skuham kavo? Imaš čas za kavo?

Če bo čas bom pogledal nazaj,
ko bo čas vam vrnil bom nasmeh,
ko bo vas strah z nohti v zobeh,
ko bo vas strah kdo vodi ob straneh.

Takrat se dobimo,
spijemo kaj

če bo čas.

Posodi mi jürja – Če bo čas

Imeti čas za kavo … V miru spiti kavo; v dobri družbi je še toliko boljša; in čakati na trenutek, ko te kava brcne v “tazadnjo”. Posebno, če si kofeinsko občutljiv človek. Nimam časa. Me že ni več. Je to muha? Muha, muha! Buuum! Je ni več. Sem pravkar srečala samo sebe? Je tudi tebi tako vroče? Pokosila bom travo, šla v trgovino, prepleskala celo hišo in še sosedovo zraven. Kaj se vsi tako obirate? Gremo, gremo! Kava te ponese v nebo …

Večkrat me ponese v nebo
visoko v zrak poletim,

kamor več ne seže oko,
s tabo se dobro držim.

Samo Budna & Band – Greva v tišino

Sam ali v dobri družbi, samo da ti užitek. Morda bi Ivan Cankar takrat preprosto moral spiti tisto svojo skodelico kave s svojo mamo. Nekatere stvari je lepo deliti, tako je veselje večje. Kot iti na koncert z nekom, ki s tabo deli svoj glasbeni okus, ter se tako izogniti nepotrebnemu zmrdovanju in pogledovanju na uro. Dober dan, to sem jaz, ne vem, kdo si ti?

In tisočkrat me prime za vrat,
za trenutek ustavi mi kri,
še tisočkat je premalo,
mi zleze pod kožo,
se tam zadrži.
Keko je, teko je, meni prehitro že
den za dnevon leti.

Dober den, jaz sen tu,
ne ven, ki si ti.

Samo Budna & Band – Dober den

Pisalo se je leto 2002, zvenele so fanfare, piskale piščalke in med množico so odzvanjali pozdravi od naših ljudi.

Tam pri nas se poje na glas,
tam pri nas se redko gleda na čas,
tam pri nas so za vse odprte kleti.

V tiste kraje vsak se vrne spet,
včasih tja pride tudi bog sedet,
v tistih krajih so sumljivo dolge noči.

S tistega konca vedno gre se do konca
in konec koncev se ponoči ne spi.
Se še spomniš od lani, ne še iti ostani,
motno rdeče oči!

Posodi mi jürja – Rdeče oči

Moje prvo srečanje z glasbo skupine Posodi mi jürja. Kmalu je Dido (oh Rooswell, bil si Twilight mojih dni) zgoščenka dobila svojo novo sostanovalko: Posodi mi jürja – Priredbe in izvedbe. Bili so časi dolgih srednješolskih dni, ko se začneš zavedati, da se okrog tebe nekaj resnega dogaja, pa nisi siguren, katero pot ubrati.

Konec koncev vseeno je
Glavno, da smo vsi
Zadovoljni iz dneva v dan
Saj se ne mudi

Veselje na obrazih vseh
Ples z vrtnico v zobeh
Nekaj v zraku, vsepovsod smeh
Sploh nas ne skrbi.

Posodi mi jürja – Konec koncev

In časi, ko ti je bilo dovoljeno brez slabe vesti prespati vsa prosta jutra.

Vem, da jutri spet
bo dan napet,
sploh če hočem
osvojiti svet.
Zato pa danes,
sploh se ne zbudim.
Kaj zgubim,
če ga res prespim?

Koliko verjame mi ljudi,
da podnevi se najlepše spi?

Posodi mi jürja – Ugasnite luči

A čas se ne ustavlja in jokati nad tem, da bi bil rad spet otrok, nima smisla. Če preveč gledaš nazaj, se spotikaš skozi življenje. Nositi preveč prtljage s sabo je prav tako pretežko. Vzeti s sabo tisto, kar ti pomaga naprej in včasih z enim očesom pogledati nazaj. Kar tako, da ti ogreje srce …

Najdeš me včasih,
ko gledam nazaj
v tistih čakalnicah
starih postaj,
kamen se zdavnaj

bo v vodi opral
mol bo pa najin ostal.

Samo Budna & Band – Komu boš rekla, besedilo: Feri Lainšček

… in da se vprašaš, le kje je bila moja glava takrat?

Daj razloži nekaj tistih let
ko je šlo v napačno smer,
in ne reci, da si spet
ostal brez pametnih idej.

*
Ti od zgoraj res ne delaš nič
in si bolj ali manj zanič
vračam knjižico nazaj…

Posodi mi jürja – Ti od zgoraj

Kaj storiti? Iti naprej in pustiti mislim, da se včasih izgubijo in čustva napasejo lepote. Lepota še obstaja, le “videti” jo moraš znati.

Skupaj sva vso noč ležala na tleh,
gledala v nebo, zvezde spravljala v smeh,
kako se vse spremeni v nekaj dneh…
Preden je Sonce vzšlo, pogledala sva tja na vzhod
in prve ptice so že začele nastop,
zapele so nekje iz bližnjih streh;
kako se vse spremeni v nekaj dneh…
Včasih kakšna misel ti zbudi spomin na naslov kjer živim,
ko prešteješ leta, vse se spremeni,
povej mi, kdo še živi?

Posodi mi jürja – Vse se spremeni

Posodi mi jürja so igrali, mi pa smo plesali, kot da nas nihče ne gleda. Živeti po svoje in pri tem ne škodovati sebi in drugim. Okušati stvari na svoj način in se tako učiti, temu se pravi živeti.

In veš, da ti si od vseh
slika za spomin,

si vedno vsem na očem

in na vsak način.
Še vedno nisem za ples,
ritem na poskok,
zadnje čase to ne gre mi od rok.

Samo Budna & Band – Festival kiča

Biti odprtega duha in misli, tu in tam pa vseeno uporabiti kritiko: sebe in družbe. Kar tako malo, da se lahko, kaj spremeni … na boljše, da se ve!

Ne verjamem več ljudem ki skrivajo vse
ne verjamem več očem ki gledajo me

ne verjamem več nikomur, niti vam,
niti tebi ko me vabiš v objem.

Posodi mi jürja – Ne verjamem

Kakor so izginili tisočaki oziroma jürji, so z njimi izginili tudi Posodi mi jürja. Na sceno se je vrnil Samo Budna s svojim novim bandom, ki nam skoraj malo “prerokovalsko” zadnje čase napoveduje, da se dnevu slabo piše.

Dnevu se slabo piše,
noč mu nasmeh izbriše
i
n tako je to iz dneva v dan.

Nekaj jih je že za nami,

nekaj jih je še pred nami
in tako je to iz dneva v dan.

Samo Budna & Band – Dnevu se slabo piše

Samo Budna je eden izmed redkih ljudi pri nas, ki delajo pravo glasbo, a le ta večkrat ostane nekje v senci. Njegovo ime je podpisano pod večino besedil, ki jih izvaja skupaj s svojim bandom. In pri tem ne uporablja globokih dekoltejev, visokih petk, vpadljivih ličil ali pretirano belega nasmeha. Za dobrim konjem se kadi, a to je velikokrat le prah, ki nam ga mečejo v oči. Ni toliko pomemben ovoj darila, kot bistvo darila. Najboljša darila pridejo iz srca. Kakor glasba.

Malo za človeka,
malo za srce,

le izbrane maske,
oder ni za vse.

*
In če kdaj,

to se večkrat zgodi,

manj je več
kot se zdi,
in če kdaj,

bi zamenjal obraz,

ne bi menjal oči,
manj je več kot se zdi.

Samo Budna & Band – Manj je več

Samo Budna, vir: samobudna.com

Včasih v sodelovanju s Ferijem Lainščkom, drugič z Vladom Kreslinom in še s kom, največkrat pa s svojim bandom, spretno ubira strune tiste svoje čudne violine brez ogrodja. Violinski duh? Rahlo upognjen, s pogledom izpod čela, kot bi premeril ali je prišlo veliko ljudi, pred koncertom šviga sem in tja, da najde pravi zvok. In tako zazveni še ena pesem.

Še ena pesem,
ki ne govori

sama za sebe
a za vsem stoji,
še ena pesem
za določen namen,
malo drugače
je drugačen pomen.

Samo Budna & Band – Ta večer

Ali v moji sobi visi plakat Sama Budne? Ne, nope, nein … Samo Budna že ima svoji dve veliki oboževalki, ki se rahlo pozibavata nekje okoli prve vrste. Ampak glasba zazveni, v različnih odtenkih in ne prepogosto, da se ne naveličam, seveda.

Nehvaležno je spraševati glasbenika, katera njegova melodija mu je najljubša, ampak mislim, da vem, na katero svojo umetnino je Samo Budna najbolj ponosen. Tam nekje pred koncertom se mu bo v objem pognala majhna punčka, ki ji vedno sije sonce in ga spremlja z istimi koraki, kot jih dela on.

Tebi sonce sije,
kot da drugih ni,

vsepovsod okoli
vedno ti sledi.

In te spremljaz istimi koraki,
kot jih delaš ti,
če je treba malo še ostati,
s tabo posedi.

Samo Budna & Band – Tebi sonce sije

Želje za naprej? Da bi gospod Budna, kar se da najboljše izkoristil svoj glasbeni talent, predvsem v pozitivne namene. In morda še kakšno novo noro glasbeno priredbo. Res me zanima, kako bi njegov violinski duh “zacvilil” Sex on fire od Kinds of Leons, ali katero drugo od omenjene skupine. Ali pa Hotel California skupine Eagles. Špilaj Samek, špilaj!

Kaj pa moja najljubša? Oh, ko zaslišim tisto znano udarjanje bobnov na začetku. Takrat me odnese. Le katera muza je imela prste vmes?

Hvala ti mala za iskro v očeh,
za tisto veselje ko vidim te spet.

Naj ostane to v tebi naj ne zgori,
vedno prijazna lahko si le ti.

Misel: Edina resnica je glasba. Jack Kerouac

Glasba: YouTube slika preogleda


Priporočila in pripomočki:

Spletna stran Samo Budna in band: http://www.samobudna.com/
Youtube kanal: http://www.youtube.com/user/budnasamoYoutube
Intervju za kakšen podatek več: http://sobotainfo.com/novice/ogled/18252/-samo-budna-tako-kot-nekateri-skaejo-bungee-jumping-tako-mi-glasbeniki-stojimo-na-odru?s=rs
Fotografije: samobudna.com, zoso.si

  • Share/Bookmark

1.11.2013

Ray Kluun – Vdovec

Zapisano pod: Knjiga, miks, Življenje — suzinaliniji @ 16:41

Ko mi je bilo sedemnajst let, sem znal govoriti nemško in angleško, skoraj sem že znal voziti, znal sem plavati in našteti vsa glavna mesta Južne Amerike, ko sem bil star sedemindvajset let, sem lahko spil dvajset kozarcev piva, ne da bi bruhal, lahko sem predribral levega branilca, ne da bi si zlomil nogo, nagovoril dvorano stotih ljudi brez zardevanja in si nataknil kondom na tiča, ne da bi prižgal luč, toda da sem spoznal, kaj je ljubezen, sem moral počakati do sedemintridesetega leta. Da je moja žena nevarno zbolela. (Ray Kluun – Vdovec, str. 22)

YouTube slika preogleda


Vojak in smrt v vreči

Neki vojak, ki se je po dvajsetih letih vračal domov iz vojne, je na poti srečal tri berače, ki so ga prosili za hrano. Čeprav je imel vojak pri sebi le nahrbtnik in tri piškote, je le te z veseljem razdelil med berače, ki so mu njegovo dobroto poplačali z darili. Eden izmed beračev mu je dal posebno vrečo, v katero je lahko spravil vse in vsakogar, ki mu je bilo ukazano zlesti vanjo. S to vrečo je nekoč premagal celo smrt.
Po
mnogih pretečenih letih dobrega življenja je vojak zbolel in se znašel na smrtni postelji. Skozi posebno stekleničko je videl sedeti smrt ob vzglavju svoje postelje. Ukazal je prinesti staro vrečo in zapovedal smrti, naj zleze vanjo. Ker se smrt ni mogla upreti, je skočila v vrečo in ostala ujeta v njej. Vojak, ki je v trenutku ozdravel, ker se je rešil smrti, je zvezal vrečo, jo odnesel daleč stran in jo je privezal na vejo nad prepadom. Vest o ujeti smrti se je naglo širila po vsem svetu. Ljudje so se veselili. Minevala leta in nihče ni umrl. Vojaki so se borili in napadali z vsemi topovi, žene delale in delale, vsi so bili že strašno utrujeni, vendar umrl ni nihče. Kmalu so se naveličali težkega življenja. Jezni na moža, ki je zvezal smrt v vrečo, so zahtevali od njega, da jo izpusti. Ker je bil mož že sam preutrujen od življenja, se je odločil, da jo pojde iskat. Dolgo je taval po gozdu in iskal vrečo, nakar jo je končno našel. Odprl jo je. Smrt je bila tako prestrašena, da ni upala iz vreče. Bala se je človeka, ki je ukanil samo smrt. Po dolgem prigovarjanju je smrt spet začela pobirati ljudi. Pobrala je vso vojakovo družino in prijatelje, vendar po vojaka ni nikoli prišla …
(Povzeto po: Storyteller: The Soldier and Death)

The Storyteller

Vse ima svojo uro,
vsako veselje ima svoj čas pod nebom:
Je čas rojevanja in čas umiranja…

(Pridigar – Človekova dejanja so protislovna)


Peščena ura

V sebi nosimo vsak svojo peščeno uro z natančno določenimi zrnci peska, ki tiho padajo in padajo, dokler nekega dne ne pade zadnje zrno. Tik-tak, tik-tak, včasih pričakovano, največkrat ne, ljudje odhajajo iz naših življenj. In nekoč odidemo tudi sami. Pride ta dan. Rojstvo in smrt sta povezana s solzami. Kjer je rojstvo, tam je smrt. O nečem ni dvoma: vedno, ko nekdo odide, ostane nekdo za njim.

Slovo.

Leto, mesec in dan, dobijo svoj pečat. Šteješ dneve, sledijo tedni in nekoč se jim pridružijo leta. Imeti rad nekoga je blagoslov in prekletstvo. Ljudje se tolikokrat bojimo imeti radi. Ljubezen nas ohromi. Nočem, da me preveč boli. A v resnici izgubljaš pomembne dneve. Za odhod ljubljenega človeka je zmeraj prezgodaj.

Namesto, da bi jo varal manj ali pa sploh ne več, sem samega sebe prepričal, da me muči monofobija: strah pred monogamnim življenjem, katerega posledica je nujna potreba po prešuštvu.Zdaj deset let kasneje, začenjam dojemati, česa sem se zares bal.
Na smrt me je bilo strah ljubezni.

Prvič v življenju me je imela ženska popolnoma v šahu. Tako zelo sem se bal, da bi izgubil Carmen, da sem pač sam prevzel iniciativo in to ljubezen korak za korakom uničeval z največjim možnim številom afer z drugimi ženskami. In potem sem moral samo še počakati na milostni udarec. (Ray Kluun – Vdovec, str. 296-297)

Praznina in tišina.

Naselita se v prostore, naselita se vate. Nobenega nasmeha več, nobenega poljuba na lice, nobenega objema, niti stiska rok. Življenje gre naprej, še en blagoslov in prekletstvo hkrati. Želiš si čas zavrteti nazaj, pa ne gre. Želiš si čas zavrteti naprej, ker čas menda celi rane, daje obliže na srce, a ostaneš na mestu. Ostaneš na istem mestu in smrt je še vedno nekaj dokončnega.

Carmen, samo poglej naju. Ati in Luna, daleč proč od doma, tekata po dežju v nekem groznem mestu, kjer nama nikamor ne dovolijo vstopiti..
Zakaj, hudiča, si vendar morala dobiti raka? Če bi preprosto ostala zdrava, potem zdaj z Luno ne bi tičala tukaj, ampak bi skupaj udobno sedeli na kavču, v troje. Tako pa vsa premražena tekava po neznanih ulicah, medtem ko ti gniješ pod zemljo. Saj sem vendar prepeval I want to spend my life with You na najin poročni dan. Prekleto, potrebujem te. Tvoja hči te potrebuje. (Ray Kluun – Vdovec, str. 210)


Žalovanje.

Pomemben del. Vzeti si čas za žalovanje, za spomine. Pogovarjanje o preminuli osebi, ker je bila tako pomemben del tega sveta, mojega sveta, ne morem dovoliti, da gre v pozabo. Nekatere ljubezni so tako velike in večne. In, ko že misliš, da se bo tvoje srce sesulo od bolečine pritečejo … Solze, te drobcene kapljice soli, ki ti v takih trenutkih pomenijo več kot vsi biseri in diamanti tega svet. Zdravilo za bolečo dušo.

Carmen na fotografiji stoji ob dveh fantih in enem dekletu. V eni roki drži potapljaško masko. S prsti druge pa brezbrižno objema cigareto. Kadila je od petnajstega leta in vse do dneva, ko so odkrili raka. Mene je vzburjalo že to, kako si je prižgala cigareto, čeprav sam sploh ne kadim. Predvsem ko sva sedela v avtu in je Carmen vozila, se mi je zdel ritual neverjetno napet. Najprej je malce odprla okno in potisnila vžigalnik v armaturo. Zatem – vsakokrat v tem vrstnem redu – je vzela v roko škatlico marllboro lights – pozneje, ko se je rak razsejal in je spet začela kaditi, je bil to navaden marllboro –, s kazalcem nekajkrat potrkala na dnu, kar z usti na dan potegnila cigareto, odvrgla škatlico, vzela vžigalnik, ki se je medtem že segrel, si prižgala cigareto in jo za trenutek podržala med čudovito polnimi ustnicami, pri čemer je zadržala dih, da je lahko vžigalnik vrnila ne mesto. In potem ko je spet imela prosto roko, je napočil trenutek, ki sem se ga veselil že vse od hipa, ko je prijela škatlico: potem je cigareto med kazalcem in sredincem ponesla iz ust in, ne da bi izpred oči spustila cesto, obrnila obraz rahlo postrani na levo ter pihnila dim skozi odprto okno. Krasno. Kakšna ženska. (Ray Kluun – Vdovec, str. 174-175)

Kam gre duša?

Ne vem. Toliko možnih odgovorov in vsi so pravilni.

Ali nisem preveč utesnjem v Norinem mlinu? Ali ne berem preveč knjig Paula Coelha? Ali nisem samega sebe po neumnem prepričal, da je Carmen tako ali drugače še vedno tukaj, preprosto zato, ker ne prenesem misli, da je mrtva? (Ray Kluun – Vdovec, str. 218)

Kaj ostane?

Hiše, oblačila, materialne stvari … vse ostane tukaj. Noben grob ni tako velik. V tem smo vsi enaki. Na svet pridemo brez vsega, odhajamo brez vsega. Pomemben življenjski razmislek. Bi želeli živeti večno? Bi želeli živeti večno tudi potem, ko bi naši dragi že vsi odšli? Zgradimo si grobove, kamor prihajamo obiskovat svoje drage. Prižigamo svečke in nosimo cvetje v spomin. Tudi iz žalosti se lahko rodi lepota. In naprej? Manca Košir pravi, da energija nikoli ne gre v nič. Strinjam se …

Spoznanje.

Veš, kam gre duša. Razprši se na tisoče drobnih iskric, ki padajo nate kot neskončna ljubezen. Poleg vse žalosti, ki jo čutiš, poleg vseh solza, ki ti padajo na dlani, poleg vseh vprašanj, ki te mučijo, ostane nekaj velikega. Neskončna, brezpogojna ljubezen in globoko spoštovanje. Hvaležnost, da si imel čast spoznati tako lepo dušo.

Ljubezen nikoli ne mine.


Vdovec

Vse mora enkrat oditi in v tem je čar življenja. Nič ni dokončnega in večnega, niti luna, ki vedno gleda ista iz neba. Ray Kluun je s svojim romanom Pride ženska k zdravniku postavil, spomenik svoji pokojni ženi Judith, kar mu je tudi dobro uspelo, čeprav je ta knjiga dobila toliko različnih mnenj in nasprotovanj, predvsem zaradi teme varanja. Nadaljevanje sledi v romanu Vdovec, kjer Ray opisuje Stijnovo življenje potem, ko je Carmen umrla.

Tako torej stopava naprej. Prvi v razcvetu življenja, druga pa ima še vse življenje pred seboj. Namenjena sva na pogreb žene in mame. Še zmeraj nisem dojel, kaj je bistvo tega filma, a če ne bi zadelo mene, bi zlahka začutil spoštovanje do tistega, ki si je izmislil scenarij: hedonist se zaljubi, se poroči, dobi otroka, vara ženo, žena zboli in umre, hedonist ostane sam s hčerko in z vprašanji o smislu te štorije. Takih zgodb se sam ne znam domisliti, res ne. (Ray Kluun – Vdovec, str. 26)

»Videti je kot hišica,« reče Luna, ko zagleda goro rož na grobu. »Kaj je mamina krsta zdaj tu spodaj?«
Prikimam. »Ja, tu spodaj je mamina krsta.«
»Z njenim telesom?«
Prikimam.
»Pri cerkvi so ljudje za mamo spustili v zrak balone, a ne?«
»Ja. Se je tudi tebi to zdelo lepo?«
»Ja. A so odleteli v nebesa?«
»Kdo ve. Kaj mislil ti?«
»Mislim, da so,« reče z resnim obrazom. »Potem lahko mama zdaj angelčkom da balone. Tako, da ima vsak enega!«
»Ja.«
Mimo pride neka starejša gospa. Na hitro si z robom srajce obrišem solze z lic.
»Nikar se ne sramuj, tukaj je polno naših solz,« mi reče, ko stopi mimo groba. (Ray Kluun – Vdovec, str. 30)

Všeč mi je Kluunov “gol” slog pisanja, stvari ne poskuša zavijati v vato, temveč jih postreže na svoj pristen način.

Ob branju njenih zgodb v dnevniku mi vsakič privrejo solze, toda teh si – o čudo vseh čudes – tudi želim. To je prednost dveh let življenja z rakom. S Carmen sva se naučila, da je treba s čustvi ravnati enako kot z gripo. Če jih zanemariš, ti kmalu kljub vsemu z vso silo udarijo na plano. (Ray Kluun – Vdovec, str. 39)

Ko Carmen ni več, poskuša Stijn z nenehnimi zabavami, spolnostjo, alkoholom in drogami čim bolj iztržiti “Carpe diem”. Gre celo daleč, da nekoč na avtobusu pozabi svojo hčerko Luno. Dogajanje 11.9.2001, napad na World Trade Center s strani teroristov, ga vrne v resničnost in spomni se obljube, ki jo je dal Carmen, preden je umrla, da bo dobro skrbel za njuno hčerko.

»Tvoja žena je mrtva, Stijn,« blag reče Nora, »s seksom in mamili je ne boš priklical nazaj. Res ne.«Oči se mi zasolzijo.
»Veš, v čem je tvoja težava, Stijn?«
Odkimam.
»Izogibaš se bolečini.«
»Sliši se, kot da bi imel sramne uši … «
»Koliko časa je Carmen že mrtva?«
»Tri mesece, devetindvajset dni in sedemnajst ur.«
»In kdaj boš začel žalovati?«
O, mi bo zdaj težila še s tem? »Daj no, Nora … Naj se zaprem v hišo in se delam, kot da ne morem več uživati v življenju, zdaj ko Carmen ni več med živimi? Saj sem si na steno z velikimi črkami napisal Carpe diem, hudiča! Kaj res misliš, da bi Carmen zahtevala od mene, da hodim po svetu z moralnim žalnim trakom?«
Nora me neprizadeto gleda.

»Svojih občutkov ne moreš večno tajiti, Stijn. Lahko še naprej poskušaš bežati, ampak samemu sebi ne moreš ubežati.« (Ray Kluun – Vdovec, str. 125)

»Luna?«
»Luna.«
»Luna.«
»Ampak saj tudi z njo preživim veliko časa, res,« prestrašeno odgovorim. »Saj počneva skupaj cel kup stvari, šla sva k uri baleta za najmlajše in … Povej, se ti zdim slab oče ali kaj?«
»Ne. Ampak rekla sem, da ona lahko pomaga tebi.«
»Luna ima tri leta, kaj …?«
»To vem. In kljub temu ti daje nekaj, česar ti vse druge ženske me morejo dati.«
»Kaj pa? Saj vendat ne morem zahtevati od lastne hčerke, da mi bo pomagala, če je ravnokar sama izgubila mamo.«
»Luna te lahko nauči, kako lepo je ljubiti nekoga. Saj se verjetno še spomniš, kako ti je bilo pri srcu, ko si skrbel za Carmen v zadnjih tednih njenega življenja?«
Prikimam.

»Luna ti lahko povrne ta občutek. S tem, ko boš skrbel zanjo, boš spet odkril moč ljubezni. Tako preprosto je.« (Ray Kluun – Vdovec, str. 126-127)

Na prošnjo prijateljev, se Stijn odloči za posebo potezo. Z Luno spakirata kovčke in se preko Balija in Tajske podata v Avstralijo, kjer se z avtodomom prebijata čez deželo in se spopadata z žalovanjem.

Kaj pa se gre Nora s svojimi nasveti? Ali res misli, da bom tako kot tisti tip v Alkimistu prebredel celo puščavo v upanju na simbolična sporočila? Solit se pojdi.
Naj čakam na starca z umazano brado in poslikano glavo, ki mi bo kriptično razložil, kje lahko najdem kjuč do sreče in modrosti? Mi bo vsak trenutek nekdo dal v roko knjigo, v kateri bom zagledal luč? Ali pa naj iščem bolj stvarno rešitev in se razgledam po kakem starem lokalu na plaži, ki je slučajno naprodaj, ker je šestindevetdesetletna lastnica lansko zimo umrla, in ga potem s svojo prirojeno spretnostjo v nekaj letih preuredim, ker božja previdnost hoče, da se z Luno nastaniva v tej deželi, tako da bom nekega dne, nekoč, nenadoma srečal žensko, ki mi bo spremenila življenje in s katero bom potem zaplodil avstralske bratce in sestrice za Luno? (Ray Kluun – Vdovec, str. 182)

»Včasih še vidim mamo,« nenadoma izjavi Luna.
»K-kako to misliš?«
»Tako, ko spim.«
»Potem sanjaš o mami, srček moj,« se ji nasmehnem.
»Ne, pa ne! Če pa mi govori.«
Kje je priročnik pedagogike? Kje je otroški psiholog? Kaj naj na to porečeš kot oče? Pritrdiš? Ovržeš? Odmahneš z roko?
»Ampak eh … kaj ti pa reče?«
»Da je pri naju.«

Zakaj se to pripeti prav meni? Končno imam z Luno razgovor, kot bi ga lahko imel z odraslim človekom, pa mi preprosto zmanjka besed. (Ray Kluun – Vdovec, str. 220)

Zanimiva se mi zdi tudi vloga Roos, ki je v prvem romanu igrala vlogo ljubice, osovražene ženski, ki poskuša na smrt bolni ženski ukrasti moža. Njena vloga se v Vdovcu popolnoma spremeni. Tokrat je Roos tista, ki okusi Stijnovo varanje in celo dobi bralčevo sočutje. Vključen je celo »pocukran« konec, kot takim koncem v šali rada rečem. Je Vdovec ljubezenska zgodba? Je, vendar na čisto drugačen način.

Ray Kluun – Vdovec, vir: emka.si

Zvestoba sama po sebi zame v ljubezni ni cilj, zvestoba je sredstvo. (Ray Kluun – Vdovec, str. 256 – Roos)

Nisem te hotel ljubiti.
Tega si nisem mogel dovoliti.

Želel sem zasrati tvojo ljubezen, razumi že vendar. (Ray Kluun – Vdovec, str. 308)

Zakaj se nista ločila, ga vprašam po dolgotrajni tišini. Zakaj je ona hotela ostati z njim in on v tistih dveh kriznih letih po razkrinkanju z njo?
Vidim, da se mu navlažijo oči.

»We love each other, mate.«

Kluunu je s svojo iskrenostjo in neposrednostjo, iz romana s precej težko temo, še vedno uspelo narediti zanimivo in zabavno branje. O izgubi in spopadanjem z njo, govori brez olepševanj in izgovorov, na način, v katerem se zlahka znajdeš. Plus točke: še vedno se lahko nasmeješ določenim odlomkom.

Avstralci so kakor otroci.
Okusen zajtrk se tukaj imenuje Yummy brekky. Barbecue je barbie. Steklenica piva je stubby. In če si vsega tega preveč zaužil, potem naslednji dan preprosto telefoniraš v službo, da boš vzel sickie. Kot, da te dežele ne bi ustanovili Angleži, ampak Telebajski. (Ray Kluun – Vdovec, str. 282)

In Stijnovo veliko spoznanje?

Vsaka kriza, vsak trenutek rutine in vsak slab dan, ki sem ga kdaj doživel v ljubezenski zvezi, me je pripravil do tega, da sem se začel spraševati, ali jo res ljubim. Je ta res prava, je to ženska, s katero želim dočakati starost? Ali ni kje katera druga, ki je veliko preprostejša, kar se tiče dnevne uporabe?
Ko sem spoznal Carmen, sem prvikrat v življenju imel občutek, da bi ta morda lahko bila prava, tista dolgo pričakovana ljubezen mojega življenja. Bil sem srečen in vse se je ujemalo. Ljubil sem jo z dušo in telesom. Na smrt me je bilo strah, da mi bodo nekega dne vzeli srečo, ki me je zadela. Da me bo Carmen postavila na cesto, ker se me bo naveličala. Ali ker si bo našla drugega. Ali pa izvedela za moje ljubimkanje. (Ray Kluun – Vdovec, str. 295)

Misel: Nikar se ne sramuj, tukaj je polno naših solz … (Ray Kluun – Vdovec, str. 30)

Glasba:YouTube slika preogleda


Poezija:
Mila Kačič – Misel o smrti

Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas.

Vekovečna dragih je bližina.
Smrt je le združitve návečer.
Zemlja skupno je pribežališče
in poslednji cilj vseh nas je mir.

Priporočila in pripomočki:
Knjiga: Ray Kluun – Vdovec, prevod: Tanja Mlaker
Spletna stran Mance Košir z mnogimi biserčki: http://www.mancakosir.com/

Posnetek nočnega pogovora na radiu Slovenija z Manco Košir o odhajanju: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/prof-dr-manca-kosir/ava2.156412024/
Slike: Google images, emka.si

Youtube

  • Share/Bookmark

30.10.2013

Stephen King – Christine

Zapisano pod: miks — suzinaliniji @ 17:43

Jack O’Lantern

Irska legenda, v kateri nastopa “Stingy Jack” ali “Skopuški Jack”, pripoveduje o človeku po imenu Jack, ki je nekoč povabil na pijačo samega hudiča. Ker je bil Jack preveč skop je prepričal hudiča, da se spremeni v kovanec, s katerim bo potem Jack plačal pijačo za oba. Hudič je res storil tako, prebrisani Jack pa se denarju ni hotel odpovedati, temveč ga je vtaknil v žep poleg srebrnega križa, kar je hudiču preprečilo, da bi se spremenil nazaj v svojo prvotno obliko. Sčasoma se je Skopuški Jack odločil, da hudiča vseeno osvobodi, vendar pod pogojem, da ga hudič pusti eno leto pri miru in v primeru Jackove smrti ne bo zahteval njegove duše. Ko je preteklo leto dni, se je hudič vrnil po Skopuškega Jacka, vendar ga je ta znova ukanil. Prosil je hudiča, naj spleza na jablano in mu prinese jabolko. Hudič je res storil tako. Splezal je na jablano, medtem pa je Jack v jablano vdolbel križ in tako znova ukanil hudiča, ki je postal ujetnik na jablani tako dolgo, dokler ni Jacku obljubil, da ga bo leta in leta pustil pri miru.

Jack O’Lantern in hudič na drevesu

Ko je Skopuški Jack umrl, je njegova duša šla najprej v nebesa, vendar Bog takega človeka ni hotel spustiti v raj, zato ga je poslal v pekel. Užaljeni hudič pa z Jackom ni hotel več sklepati poslov, zato ga je z izdolbeno repo, v katero je bila vstavljena sveča, poslal nazaj na zemljo, kjer Jackova duša še dan danes tava po temi z drobno lučko. In tako se je rodil Jack z laterno ali “Jack O’Lantern” v izvornem irskem jeziku. Izrezljane buče, s svečko v sredini, ki predstavljajo Jacka O’Lanterna, pa že dolgo niso več navada Ircev, Škotov, Angležev Kanadčanov, Avstralcev, Novozelandcev ali Američanov, ki na noč čarovnic pohajkujejo za sladkarijami, temveč so se preselile tudi v mnoge druge države po svetu, ne le kot simbol Jacka O’Lanterna, temveč tudi kot jesenski okras.

Jack O’Lantern in svetilka iz repe

Dan reformacije in noč čarovnic

31. oktober ali noč čarovnic, kot ga imenujejo po svetu, Slovenci praznujemo kot Dan reformacije. Na ta dan je leta 1517 Primož Trubar na vrata cerkve v Wittenbergu pribil liste s 95 tezami, s katerimi je zahteval reformo katoliške cerkve. Vsekakor zanimiva izbira datuma. Je bil Primož Trubar lovec na čarovnice ali je bil morda sam čarovnica? Kakorkoli že, reformacija nam je prinesla prve slovenske knjige.

Primož Trubar

Stari Kelti so verjeli, da v noči iz 31. oktobra na 1. november, ob polni luni, mrtvi zlezejo iz svojih grobov in se vračajo domov. Ampak starih Keltov ni več, noč čarovnic pa je postala velika marketinška poteza. Začarala je celo Slovenijo. S tem sicer ni nič narobe … Zakaj se na noč čarovnic ne bi spremenili v pogana in si ogledali kakšno grozljivko ali prebrali kakšno srhljivko? Vsaj za en večer, ko gospod Janez Bogataj ne gleda. Maškare pa naj za zdaj ostanejo v omari ali v trgovini … Mentalno sporočilo: pri nas maškare uporabljamo za izganjanje zime.

»Gospod?« je rekel fantiček in lizal čokolado s prstov.
»Kaj?« je vprašal Arnie.
»Moja mama pravi, da je tale avto kripa.«

»Tako ja,« je pritegnila punčka. »Pokakana kripa.«
»Pokakana kripa,« je rekel Arnie. »No, to je pa zelo bistro, kajne, otroka? Je vajina mati filozofinja?«

»Ne,« je rekel deček. »Kozorog je. Jaz sem tehtnica. Moja sestra pa je …« (Stephen King – Christine, str. 49)

Bu!

Grozljivke in srhljivke torej, in to starejšega izvora, prosim. Novodobno žaganje in psihično izživljanje na vse možne načine, po mojem skromnem mnenju “grozljivim zimzelenčkom” ne sežejo do kolen. Nazaj v čase Alfreda Hitchcocka in prizorov izpod tuša; starih verzij Dracule in srhljivih prizorov iz Twin Peaksa s tisto nepozabno melodijo, ki si je ne upaš poslušati ponoči in včasih tudi podnevi ne; Stephena Kinga in klovna Pennywisea, iz knjige in kasneje filmske grozljivke It ali Tisto; še ena nepozabna melodija iz filma in moja prva v celoti pogledana grozljivka. Brez zapiranja oči, vlečenja blazine čez glavo ali cviljenja. Celo ena mojih najljubših, ta neumni strašni klovn. Kdo pravi, da so klovni videti smešno in očarljivo? Niti ne …


Twin Peaks in Dracule (1931)

Mislim, da ima vsakdo v svoji glavi nekakšno odprtino, in v trenutku stresa ali težav jo lahko odpreš in preprosto potisneš vse skupaj v veliko razpoko-kanal na dnu svoje zavesti. Se znebiš vsega. Pokoplješ. Razen da ta razpoka-kanal vodi v podzavest, in včasih, v sanjah, telesa vstanejo in hodijo. Tisto noč sem spet sanjal o Christine, tokrat je bil za volanom Arnie, razkrajajoče se truplo Rolanda D. LeBaya pa se je obsceno majalo na sopotnikovem sedežu, ko je avto iz garaže zarjovel name in me prikoval z divjim snopom žarometov.
Prebudil sem se z blazino, potlačeno čez usta, da sem zadušil krike. (Stephen King – Christine, str. 170)


Kingov Pennywise iz knjige in istoimenskega filma It

Christine

Gnala me je radovednost in želela sem videti, kako ta stvar oziroma stvor, izgleda na papirju in v slovenskem jeziku. Med brskanjem po knjižni polici, da bi našla slovenski izvod Kingove knjige It, sem ostala praznih rok. Prevajalci, se javi kdo? Za javno dobro? Ok, ok… pa za moje veselje? Ko sem že pri Kingu, zakaj pa ne bi vzela kakšne druge njegove knjige, ki so mi na voljo? Cujo? Morda drugič … Mačje pokopališče? Ne bi ravno zdaj … Christine? Leto izdaje 1983. Pa poskusimo, če se King tudi tako zanimivo bere, kot se gleda.

Stephen King

Presenečen sem bil zaradi daveče panike, ki me je kot suhi ogenj stisnila v grlu. Bilo je prvikrat, da me je tak občutek prevzel tistega leta – tistega dolgega, čudnega leta – ni pa bilo zadnjič. Kljub temu ga težko pojasnim, še težje določim. Povezano je bilo s tem, da sem se zavedal, da smo 11. avgusta 1978, da bom naslednji mesec gimnazijski maturant, in da bo ponovni začetek šole pomenil tudi konec dolge, spokojne faze mojega življenja. Pripravljal sem se na to, da odrastem, in to sem – prvič povsem jasno – videl v tistem ljubkem, čeprav nekoliko starodavnem soju zlate svetlobe, ki je bila vzdolž ulice, med kegljiščem in lokalom s pečeno govedino. In mislim, da sem takrat razumel, da je tisto, česar je ljudi zares strah pri odraščanju, to da prenehaš preizkušati eno življenjsko masko in začneš preizkušati drugo. Če biti otrok pomeni, da se učiš živeti, potem pomeni biti odrasel, da se učiš umreti. (Stephen King – Christine, str. 50)

Christine ni navadna ženska, je nekaj usodnega, kar lahko doleti marsikaterega moškega, v tem primeru fanta. Christine je rdeče bel Plymouth Fury, letnik 1958; avto, ki je bil last starega Rolanda D. LeBaya in ki je zasvojil Arnieja Cunninghama. Več kot zasvojil, obsedel. Zgodbo pripoveduje Arniejev prijatelj Dennis in je postavljena v srednješolsko okolje.

Pomislil sem na vsa ta leta. Na poletja branja in plavanja in igranja iger: monopoli, skrebl, go. Na umetna mravljišča. Na trenutke, ko sem ga reševal pred tem, da ga ne bi ubili na vse tiste načine, na katere otroci ubijajo outsiderje, tiste, ki so nekoliko čudni, ki so nekoliko drugačni. Bili so trenutki, ko sem se spraševal, ali moje življenje ne bi bilo lažje, prijetnejše, če bi Arnieja preprosto zapustil, če bi pustil, da bi utonil. Pa ne bi bilo. Arnieja sem potreboval, da sem bil sam boljši, in to mu je uspelo. Do zadnjega beliča sva bila pravična drug do drugega in, o sranje, tole je bilo zelo bridko, res zelo kurčevo bridko. (Stephen King – Christine, str. 444)

Dennis in Arnie sta najboljša prijatelja, kljub velikim razlikam med njima; Dennis je zelo popularen in priljubljen športnik, medtem, ko je Arnie tipičen primer “šolske zgube”: mozoljast fant s prevelikimi očali in mastnimi lasmi, ki je tarča posmeha in neprestanega šikaniranja. Kljub temu pa se vanj zagleda lepa srednješolka Leigh, ki pa je padla v oči tudi Dennisu.

Leigh Cabot je bila lepa punca. Opazil sem, da si v romanih pisatelji vedno izmislijo tako ali drugačno napako pri ženskah in puncah, ki jih ustvarijo, morda zato, ker mislijo, da je prava lepota stereotipna ali pa zato, ker mislijo, da ena ali dve hibi naredita damo resničnejšo. Tako je lepa, razen da ima preveliko spodnjo ustnico, ali pa kljub temu, da je njen nos nekoliko preoster, mogoče pa je spredaj tudi ploska. Vedno obstaja nekaj.
A Leigh Cabot je bila samo lepa, brez posebnosti. (Stephen King – Christine, str. 140)

»Sine, verjetno ste še premladi, da bi modrost iskali pri kom drugem kot pri sebi, a povem vam tole: ljubezen je sovražnik.« Počasi mi je pokimal. »Da. Pesniki stalno in zavestno zamenjujejo ljubezen. Ljubezen je stari morilec. Ljubezen ni slepa. Ljubezen je ljudožerec z izjemno dobrim vidom. Ljubezen je nenasitna; vedno je lačna.«»Kaj pa jé?« sem vprašal, ne da bi se sploh zavedal, da bom kaj vprašal. Z vsem svojim telesom, razen z usti, sem mislil, da je celoten pogovor nor.
»Prijateljstvo,« je rekel LeBay. »Hrani se s prijateljstvom. Če bi bil na vašem mestu Dennis, bi se pripravil na najhujše.« (Stephen King – Christine, str. 95)

Skrivnost potrebuje dva obraza, da skaklja sem ter tja; skrivnost se mora videti v drugem paru oči. (Stephen King – Christine, str. 492)

Arnie in Leigh postaneta par, vendar začne njun odnos zaradi Christine kmalu razpadati. Arnie se v kratkem času čisto spremeni, odtuji se od Dennisa in družine ter dneve preživlja v avtomehanični delavnici ob urejanju Christine, peklenskega avtomobila. Skupek nerazložljivih dogodkov, ki se dogajajo v povezavi s Christine, poveže Leigh in Dennisa, ki se Christine skupaj postavita po robu. A Christine se ne da tako hitro in zlahka ….

Ljubezen upočasni odzivni čas; zatre občutek za nevarnost. (Stephen King – Christine, str. 432)

Zaljubljenci ne živijo vedno srečno do konca svojih dni, tudi če storijo tisto, kar je videti prav, in to po svojih najboljših močeh. (Stephen King – Christine, str. 492)

Odkrivala sva drug drugega. In čeprav bo zvenelo nekoliko prostaško, moram najbrž dodati še nekaj, če hočem, da bo stvar postala poštena (in ko sem začel pripovedovati zgodbo, sem si obljubil, da bom nehal, če bom ugotovil, da je ne morem pošteno začeti in tako tudi nadaljevati). Vonj nevarnosti je dodal nekaj k temu, kar sem čutil do nje – in, mislim, tudi k tistemu, kar je ona čutila do mene. Moj najboljši prijatelj je bil, toda v tem, da sva se dobivala za njegovim hrbtom, je bila še vedno umazana, nesmiselna privlačnost. Čutil sem jo vsakokrat, ko sem jo stisnil v objem, vsakokrat ko mi je roka zdrsnila čez čvrste obline njenih prsi. Skrivati se. Mi lahko poveste, zakaj naj bi bilo to privlačno? Pa je bilo. Prvikrat v življenju sem se zatrapal v punco. Zdrsnilo mi je že prej, ampak tokrat sem telebnil na glavo. In všeč mi je bilo. Všeč mi je bila. Toda tisti neprestani občutek izdaje … to je bila zoprna zadeva, sramotna in nora spodbuda hkrati. Drug drugemu sva lahko govorila (in tudi sva), da molčiva zato, da bi zaščitila svoji družini in tudi sama sebe.
To je bilo res.

Vendar ni bilo vse, Leigh, kajne? Ne. Ni bilo. (Stephen King – Christine, str. 431-432)

Čutil sem, kako sva se začela oddaljevati, in še danes me boli – hudo boli. Hrepenel sem po njej, kot človek hrepeni po nečem, od česar nisi več fizično odvisen … bomboni, kokakola. Zaljubljen sem bil vanjo, toda bojim se, da sem bil preveč samozaverovan v to ljubezen in sem jo zato tako zlahka zavrgel. (Stephen King – Christine, str. 491)

Povzetek: knjiga se hitro in zanimivo bere, King na papirju me ni razočaral. Všeč mi je bilo njegovo razmišljanje o odraščanju in minljivosti, kot tudi o politiki ter ljubezni in prijateljstvu skozi lik Dennisa. Občasno me je spomnil na Varuha v rži, zanimivo, da je le tega v knjigi tudi omenil. Knjiga, ki te polno zaposli in ki ima tako kot mnoge druge Kingove stvaritve, tudi svojo filmsko sestro.
Opozorilo: Nikoli se preveč ne naveži na Kingove knjižne junake, King jim redko prizanaša.

Veste, gimnazijska družba je precej konservativna. Brez hudih pridig, pa vendar. Vse punce se oblačijo po najnovejši trapasti modi, fantje si včasih puščajo lase do riti, vsi po malem kadijo travo ali snifajo kokain – a vse to je zgolj zunanjost, zaščita, ki si jo nadeneš, ko poskušaš ugotoviti, kaj se s tvojim življenjem pravzaprav dogaja. Podobno je ogledalu – tistemu, kar uporabljaš, da bi odbil sončno svetlobo nazaj v oči učiteljev in staršev, in pri tem upaš, da jih boš zmedel prej, preden bodo oni uspeli tebe zmesti še bolj, kot bi že sicer. Večina srednješolskih mulcev pa je globoko v sebi približno tako boječa kot čreda republikanskih bankirjev pri cerkveni družabnosti. (Stephen King – Christine, str. 142-143)

Gimnazijci in republikanski bankirji … ko si majhen, se ti zdi samoumevno, da se vse neprestano spreminja. Ko odrasteš, se ti zdi samoumevno, da se bodo stvari spremenile, ne glede na to, kako se trudiš, da bi ohranil status quo (to vedo celo republikanski bankirji – morda jim ni všeč, vendar vedo). Samo, ko si najstnik, kar naprej govoriš o spremembi, pri srcu pa upaš, da se to nikoli ne bo zgodilo. (Stephen King – Christine, str. 143)

Takoj, ko imaš otroka, veš, da boš zanesljivo umrl. Ko imaš otroka, vidiš svoj nagrobnik. (Stephen King – Christine, str. 31)

Misel: Zdi se mi, da to, kako preneseš poraz, pove veliko več o tvojem značaju kot zmaga. (Stephen King – Christine, str. 137)

Glasba: YouTube slika preogleda

“Beep beep, Richie”:
YouTube slika preogleda

Priporočila in pripomočki:

Knjiga: Stephen King – Christine; prevod: Jure Potokar
Pisateljeva spletna stran: http://www.stephenking.com/index.html
http://www.history.com/topics/jack-olantern-history

http://sl.wikipedia.org/wiki/Reformacija

http://sl.wikipedia.org/wiki/No%C4%8D_%C4%8Darovnic

Janez Bogataj o noči čarovnic: http://www.videoarhiv.com/janez-bogataj-o-izvoru-in-pomenu-noci-carovnic/video/54872
Vir slik: Google images



  • Share/Bookmark

30.09.2013

Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik

Zapisano pod: Jaz, Knjiga, Življenje — suzinaliniji @ 21:56

Nekje daleč, v tišini, je morda že vse izgubljeno. Ali pa vsaj obstaja neki tihoten kraj, kjer lahko vse izgine in se spoji v eno samo, prekrivajočo se obliko. In ko živimo, odkrivamo – ko vlečemo k sebi tanke niti, na katero so vse stvari privezane – kar je bilo izgubljeno. Zamižal sem in si poskušal priklicati čim več lepih izgubljenih stvari. Potegniti jih bližje in jih čvrsto držati. In se pri tem ves čas zavedal, kako bežno je njihovo življenje. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.207)

Kdo sem? Mati, oče, brat, sestra, teta, stric, babica, dedek, delavec v tovarni, čistilka na postaji, poslanec v državnem zboru, diplomirani ekonomist, magistra farmacije, zdravnik za rakava obolenja, pevec, igralec, tenisač, smučarka, strahopetec, junak, poveljnica v vojski, medicinska sestra, pogrebnik, izdelovalec lutk, Rom, Norvežanka, Američan, podjetnica leta, nobelov nagrajenec, delavec na cesti, zaljubljen fant, nesrečna nevesta, ukraden otrok, predsednica države, shizofrenik, starka z metlo, bogataš, človek z ušmi, vrač, tat, duhovnica, porednež, predrznica, miroljubnež, pisateljica, scenarist, komičarka, branjevka na tržnici, Kitajec, vedeževalka, brezdomka, ljubimec…

Sem res le skupek vlog, ki jih igram; skrivnosti, ki jih nosim; poklicev, ki jih opravljam; stanj v katerih živim; počutij ki trenutno prevladujejo v meni in tega, kamor sem bila rojena in komu sem bila rojena; skupek zdravstvenega stanja, stanja na bančnem računu? Kaj, če izgubim svojo vlogo matere, očeta, vnukinje, strica? Kaj če izgubim službo zdravnika, delavca na cesti ali scenarista? Kdo postanem, če se očistim uši, navad, znebim zaročenca, žene, prijateljice? Kaj se zgodi, če se naenkrat več ne najdem v stvareh, ki so me do sedaj definirale? Če se izgubim ali spremenim, ali to pomeni, da jaz preneham obstajati?

Težko mi je govoriti o sebi. Vedno se ujamem v večni paradoks kdo sem? Normalno, nihče ne ve o meni kakor jaz sam. Vendar ko govorim o sebi, nastopi kup najrazličnejših dejavnikov – ki silijo mene, pripovedovalca, da naj izberem in izločim marsikaj o sebi, predmetu pripovedovanja. Vedno mi je bilo nelagodno ob misli, da ne prikazujem ravno zelo objektivne podobe o sebi.

Zdi se, da tovrstna vprašanja večine ljudi ne vznemirjajo. Če imajo priložnost, presenetljivo odkrito govorijo o sebi. »Tako pošten in odkrit sem, da je že kar preneumno,« pravijo. »Preobčutljiv sem, zato imam težave v odnosih z drugimi,« ali »Takoj mi je jasno, kaj ljudje v resnici čutijo.« Toda ničkolikokrat sem videl, kako so ljudje, ki so zase rekli, da jih zlahka prizadeneš, prizadeli druge brez očitnega razloga. Ljudje, ki se razglašajo za poštene in odprte, bodo mirne duše s kakšnim sebičnim izgovorom dobili, kar hočejo, ne da bi se svojega početja sploh zavedali. In tisti, ki jim je »takoj jasno, kaj ljudje v resnici čutijo«, nasedejo najbolj prozornemu laskanju. Dovolj, da se vprašam: kako dobro v resnici poznamo sami sebe? (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.56)

Izgubljam, pridobivam, se spreminjam in še vedno sem tu. Sem celota dveh različnih svetov, ki sta se združila; polovica ene celote in polovica druge celote. Jaz sem nov, sam svoj svet. V moji krvi žubori tisoč prednikov, ki so se združili v mojem telesu. Jaz je moja najpomembnejša vloga, ki jo znam le jaz odigrati. Drvim skozi življenje po svoje. Sem umetni satelit, osamljen otok, gora, zvezda na nebu … Na svoji poti večkrat trčim ob druge umetne satelite, osamljene otoke, gore in srečujem zvezde. Nekateri me ne želijo izpustiti, drugih sama ne želim izpustiti. Z nekaterimi trčim za kratek trenutek in že jih ni več. Nasvidenje, srečno, morda še kdaj, lahko tudi ne. A vesolje je velik prostor in nikoli ne veš koga bo prineslo v tvoje življenje in koga bo posrkalo iz njega. Je osamljenost velika črna luknja v srcu?

Kam neki se mi je izgubila mladost? Me je nenadoma obšlo. Zdelo se mi je, da sem bil še včeraj komaj napol odrasel. Huey Lewis and the News so imeli takrat nekaj uspešnic. Ni prav veliko let od tega. Zdaj pa sem bil tukaj, v zaprtem krogu sem se vrtel v prazno. Vedel sem, da me to ne pelje nikamor, a sem se vrtel naprej. Moral sem. Moral sem vztrajati, sicer ne bi preživel. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.81)

Vloge, ki jih igram; poklici, ki jih opravljam v moje življenje spuščajo ljudi. Bila bi izvrstna mati, odličen zdravnik, morda talentiran slikar ali slaba pevka. Ljudje te poskušajo ocenjevati in ti vsiljevati vloge, za katere mislijo, da ti pristajajo. Pričakovanja, pričakovanja… Večna sprehajanja skozi tvoje življenje, razočaranja, odhajanja in prihajanja, igranja vlog in poklicev… In nekega dne se izgubiš. Tvoje življenje se začne vrteti na tujem ekranu in ti ga lahko samo opazuješ. Živimo v dveh svetovih?

Osamljene kovinske duše v neskončni temi vesolja se srečajo, letijo druga ob drugi in se razidejo, ne da bi se še kdaj srečale. Nobenih besed ni bilo med njimi. Nobenih obljub, ki bi jih bilo treba držati. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.180)

Moj svet je en sam. Jaz. Pričakovanja drugih od mene niso moja lastna razočaranja, temveč njihov problem. Po svojih močeh bom plula skozi vesolje. V moje življenje bodo vstopali Sputniki, ki me bodo pripeljali do gozdnih jagod. Morda bodo tudi ostali. Vsake toliko bo kakšen Sputnik za vedno zapustil moje vesoljsko domovanje in velika črna luknja se bo naselila v moje srce in nekoč se bom navadila živeti z njo. Nekateri ljudje, kakšne stvari ostanejo za vedno, le njihova oblika se spremeni.

A jutri bom drug človek, nikoli več ne bom tisti, ki sem bil. Seveda ne bo tega nihče opazil, ko se bom vrnil. Na zunaj ne bo nič drugače. Toda v meni je nekaj zgorelo in izginilo. Kri je bila prelita in nečesa v moji notranjosti ni več. S sklonjeno glavo in brez besed je tisto odšlo. Vrata se odprejo, vrata se zaprejo. Luč ugasne. Danes je zadnji dan človeka, kakršen sem zdajle. Čisto zadnji mrak. Ko se bo zdanilo, sedanjega mene ne bo več tukaj. Nekdo drug se bo naselil v tem telesu.

Zakaj moramo biti ljudje tako osamljeni? Kakšen smisel ima vse to? Na milijone ljudi je na svetu, vsi hrepenijo in pričakujejo od drugih, da jih zadovoljijo, in vendar ostajajo ločeni od njih. Zakaj? Je bila Zemlja ustvarjena samo zato, da goji človeško osamljenost? (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.180)

Razmišljanje, h kateremu me je vzpodbudila knjiga Harukija Murakamija – Ljubi moj Sputnik. Sicer sem bila na lovu za Norveškim lesom, a mi je pod roke prišla ravno ta. No, Sputnik je po vesolju priplaval do mojega sveta. Smešno, kako je pravzaprav ta knjiga dobila naslov. Kaj pa, če so vse stvari med seboj povezane?

Ko je Sumire prvič srečala Miu, je govorila o romanih Jacka Kerouaca. Sumire je bila preprosto nora na Kerouaca. Vedno je imela svojega literarnega vzornika meseca in po naključju je bil v tistem trenutku to Kerouac, ki je bil sicer že iz mode. V plaščnem žepu je nosila zdelan izvod romana Na cesti ali pa Samotnega popotnika in ob vsaki priložnosti listala po knjigi. Kadar je naletela na vrstice, ki so ji bile všeč, jih je občrtala s svinčnikom in se jih naučila na pamet, kakor da so iz Svetega pisma. Najljubši ji je bil stavek iz odlomka o protipožarni službi v Samotnem potniku. Kerouac je preživel tri mesece sam v koči na vrhu visoke gore in nadzoroval okolico, če bi kje izbruhnil požar.

Sumire je bil še posebej všeč tale del: Nihče ne bi smel iti skozi življenje, ne da bi vsaj enkrat izkusil zdravo, čeprav dolgočasno samoto v divjini, ko človek ugotovi, da je odvisen edinole od sebe, in tako spozna svojo resnično in skrito moč.»Ali ni to krasno?« je rekla. »Vsak dan stojiš na vrhu gore, se zasučeš za tristo šestdeset stopinj, da preveriš, ali kje gori. In to je vse. Za tisti dan si opravil. Ves preostali čas lahko bereš, pišeš, počneš, kar hočeš. Ponoči se okrog tvoje koče potikajo kuštravi medvedki. To je življenje! V primerjavi s tem je študirati književnost na fakulteti nekaj takega, kakor da bi grizel kumaro na grenkem koncu.«
»Prav, « sem rekel, »toda nekega dne se boš morala spustiti s tiste gore.« Kot ponavadi se zaradi mojega stvarnega, dolgočasnega mnenja ni vznemirjala. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.8-9)

Miu je za Jacka Kerouaca že slišala, imela je nejasen občutek, da je nekakšen romanopisec. Kakšne vrste, tega se ni mogla spomniti. »Kerouac … hmm … Ali ni bil sputnik?«Sumire ni bilo jasno, kaj s tem misli. Vilice in nož je ustavila sredi giba in pomislila. »Sputnik? Mislite prvi satelit, ki so ga izstrelili Rusi, v petdesetih? Jack Kerouac je bil ameriški pisatelj. Generacijsko se verjetno res ujemata …«»Ali niso takrat tako rekli pisateljem?« je vprašala Miu. S konico prsta je risala krog po mizi, kakor da brska po nekem posebnem vrču polnem spominov.»Sputnik?«»Ime literarnega gibanja. Saj veš – kako uvrščajo pisateljev različne šole pisanja. Šiga Naoja, na primer, je bil v šoli bele breze.«
Sumire se je končno posvetilo. »Bitnik.« (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.11)

Sputnik

Haruki Murakami je japonski pisatelj, rojen 12.januarja leta 1949. Študiral je književnost. Sputnik je moje prvo srečanje z njim. Velja za zelo priljubljenega in najbolj prevajanega japonskega pisatelja – prozaista, zaradi česar mi pravzaprav ni bil neznan.

Haruki Murakami

Ljubi moj Sputnik je zgodba o Sumire, ki se trudi postati pisateljica. Zgodbo pripoveduje njen prijatelj K. K je učitelj na osnovni šoli, star 25 let in je na skrivaj zaljubljen v Sumire.

Najbolje, da takoj priznam. V Sumire sem bil zaljubljen. Privlačila me je od prvega trenutka, ko sva spregovorila, in kmalu ni bilo poti nazaj. Dolgo so se mi misli sukale samo okoli nje. Poskušal sem ji povedati, kaj čutim, toda čustev in pravih besed nekako nisem mogel uskladiti. Morda je bilo tako še bolje. Če bi mi uspelo, da bi ji razkril svoja čustva, bi se mi samo smejala.
Medtem, ko sva bila s Sumire prijatelja, sem hodil z dvema ali tremi dekleti. Ne gre za to, da se ne bi spominjal točnega števila. Dve ali tri – odvisno od tega, kako šteješ. Če bi dodal še dekleta, s katerimi sem spal enkrat ali dvakrat, bi se seznam samo malce podaljšal. Kakor koli že, medtem ko sem se ljubil s temi drugimi dekleti, sem mislil na Sumire. Ali pa je misel nanjo vsaj prešinila delček moj zavesti. Zamišljal sem si, da objemam njo. Precej grdo od mene, vendar si nisem mogel pomagati. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.10)

Sumire je stara 22 let. Njen svet se vrti okoli knjig in pisanja, vse dokler…

Tako je že od malega. Ko nisem česa razumela, sem zbrala besede, ki so mi v neredu ležale ob nogah, in jih uredila v stavke. Če to ni pomagalo, sem jih spet razmetala in jih sestavila v drugačnem vrstnem redu. Ko sem to nekajkrat ponovila, sem lahko razmišljala o stvareh kakor večina drugih ljudi. Pisanje ni bilo zame nikoli nekaj težkega. Drugi otroci so zbirali lepe kamenčke in želode, jaz pa sem pisala. Tako naravno, kot sem dihala, sem črko za črko zapisovala stavke in razmišljala.Brez dvoma mislite, da je bila vsaka odločitev dolgotrajen proces, če sem morala vsakokrat, ko sem o čem razmišljala, opraviti ves ta postopek. Ali pa morda ne mislite. Toda dejansko je bilo res zamudno. Tako zelo, da so me, ko sem šla v šolo, imeli za duševno zaostalo. Nisem mogla držati koraka z drugimi otroki.Po osnovni šoli je bil občutek odtujenosti, ki je izviral iz tega, že precej manjši. Nekako sem se znala prilagoditi okolici. Toda dokler nisem odšla z univerze in pretrgala stikov z uradnim svetom, je ta vrzel ostala v meni – kakor kača, skrita v travi.
Moj moto za to priložnost: S pisanjem si iz dneva v dan dajem možnost, da bi razumela kdo sem. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.132)

…nekoč na poroki ne spozna Miu, in se vanjo zaljubi. Za Sumire, ki so ji bili do tedaj takšni občutki tuji, se odpre nov svet.

»Namesto stvari, ki mi gredo dobro, bi bilo mogoče hitreje našteti tisto, česar ne znam. Ne znam kuhati ali pospraviti po hiši. Moje soba je razmetana, kot bi treščilo vanjo, in vedno izgubljam stvari. Rada imam glasbo, vendar ne znam zapeti niti tona. Nerodna sem in toliko da znam vbosti šivanko. Sem popolnoma brez občutka za orientacijo, in največkrat ne vem niti, katera je leva in katera desna. Kadar se razjezim, večkrat tudi mečem stvari ob tla. Krožnike, svinčnik, budilke. Pozneje mi je žal, toda takrat si ne morem pomagati. Nimam denarja v banki. Brez razloga mi je nerodno in tako rekoč nimam prijateljev.«Sumire je hitro zajela sapo in nadaljevala.
»Znam pa slepo tipkati, in to res hitro. Nisem ravno športnica, ampak razen tega, ko sem dobila mumps, še nisem bila bolna. Vedno sem točna, nikoli ne zamudim na zmenek. Jem tako rekoč vse. Ne gledam televizije. Skoraj nikoli ne iščem izgovorov, se pa včasih malo trapasto važim. Nekako enkrat na mesec me tako boli hrbet, da ne morem spati, sicer pa spim kot ubita. Menstruacijo imam šibko. Zobe imam zdrave. In špansko govorim precej dobro. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.26)

Miu, ki je poročena ženska in je pred leti zaradi neke izkušnje čez noč osivela in izgubila željo po spolnosti, Sumire čustev ne more vračati; a ker Sumire nanjo naredi močan vtis, ji ponudi službo, ki jo slednja tudi sprejme.

Toda telo in razum sta dvoje različnih stvari. Del mene je bil srečen, ker me je Sumire božala s takšno ljubeznijo. Toda ne glede na to, kako zadovoljen je bil moj razum, se je telo uprlo. Ni se ji hotelo predati. Glava in srce sta se razvnela, vse drugo pa je bilo podobno trdemu, suhemu kamnu. Žalostno, vendar pri tem nisem mogla nič. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.118, Miu)

In takrat se mi je posvetilo. Da sva morda res čudoviti sopotnici, a na koncu samo osamljeni kepi kovine, vsaka na svoji orbiti. Od daleč sta videti kakor prekrasna zvezdna utrinka, v resnici pa nista nič drugega kakor ječa, v katero je zaklenjena vsaka od naju sama, na poti nikamor. Ko se orbiti najinih satelitov po naključju križata, sva lahko skupaj. Morda celo druga drugi razkrijeva srce. Toda samo za kratek hip. V naslednjem trenutku se znajdeva spet v popolni samoti, vse dotlej, da zgoriva in se spremeniva v nič. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.119)

Sumire in Miu se kmalu odpravita na poslovno potovanje po Evropi, kar K. izve šele preko pisem, ki mu jih Sumire pošilja iz različnih evropskih krajev. Novi občutki v Sumire sprožijo številna vprašanja, dvome in premlevanja o tem, kdo je in kam sploh gre. In potem se nekoč preprosto izgubi….

»Ampak takrat se ti stvari ne izidejo.«»Res je. Ne izidejo se. Včasih me popade takšen strah, zdi se mi, da je bilo vse kar sem do zdaj naredila, narobe. Zelo živo se mi sanja, sredi noči pa se nenadoma prebudim. In nekaj časa ne dojamem, kaj je res in kaj ne … Takšne vrste občutek. Razumeš, o čem govorim?«»Mislim, da,« sem odgovoril.»Zadnje dni me preganja misel, da je z mojim pisanjem morda konec. Na svetu mrgoli neumnih, nedolžnih deklet in jaz sem samo ena od njih, podim se za sanjami, ki se ne bodo nikoli uresničile. Morala bi zapreti pokrov klavirja in zapustiti oder. Preden bo prepozno.«»Zapreti pokrov klavirja?«»Metaforično.«Prestavil sem slušalko iz leve roke v desno. »O nečem pa sem trdno prepričan. Mogoče ti nisi, jaz pa sem. Nekega dne boš fantastična pisateljica. Bral sem, kar si napisala, in vem.«»Res tako misliš?«
»Prisežem,« sem rekel. »O takšnih stvareh ti menda ne bom lagal. V tem, kar si doslej napisala, je nekaj prav izrednih prizorov. Reciva, da bi pisala o morski obali v maju. Slišati bi bilo piš vetra in dišalo bi po slanem zraku. Na rokah bi občutil blago toploto sončnih žarkov. Lahko staviš, da bi bralec, če bi pisala o sobici, polni tobačnega dima, dobil občutek, da ne more dihati. In oči bi ga pekle. Takšna proza je večini pisateljev nedosegljiva. Tvoje pisanje je prežeto z neko naravno močjo, ki živi in diha. V tem trenutku se morda vse še ni ujelo med sabo, toda to ne pomeni, da je treba – zapreti pokrov klavirja.« (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.53-54)

»Mislim, da večina ljudi živi v namišljenem svetu. Nobena izjema nisem. Predstavljaj si to kot avtomobilski menjalnik. Kot menjalnik, ki je med teboj in kruto življenjsko stvarnostjo. Zunaj črpaš surovo energijo in uporabljaš prestave, ki jo prilagodijo, tako da je vse lepo usklajeno med seboj. Tako ti uspeva ohraniti svoje krhko telesce nedotaknjeno. Me razumeš?«Sumire je kratko pokimala. »Jaz pa se še nisem čisto prilagodila tem novim mejam? Mi hočeš to povedati?«»Trenutno je največja težava to, da ne veš, s kakšne vrste fikcijo imaš opraviti. Ne poznaš vsebine; slog še ni določen. Edina stvar, ki pa jo vendar veš, je ime glavne osebe. Toda ta nova fikcija si te izmišlja na novo. Daj ji čas, vzela te bo pod svoje okrilje, in prav mogoče je, da boš bežno uzrla nov svet. Vendar nisi še tam, kar pomeni, da si v kočljivem položaju.«»Hočeš reči, da sem vzela ven stari menjalnik, nisem pa še do konca pritrdila novega? In motor še teče. Je tako?«»Lahko bi se tako reklo.«Sumire se je kakor vedno namrščila in potrkavala s slamico po ledenih kockah v kozarcu. Naposled je dvignila pogled.»Razumem, kaj si mislil v kočljivem. Včasih se počutim tako – ne vem – osamljeno. Tisti občutek nemoči, ko se ti izmakne vse, česar si bil navajen. Kakor, da težnost ne obstaja več in te odnaša v vesolje, niti malo pa ne veš, kam.«»Kakor ubogi mali izgubljeni Sputnik?«
»Najbrž.« (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.64-65)

Nekega dne K. dobi klic iz Grčije, od Miu, ki mu sporoči, da je Sumire izginila in da se je za njo izgubila vsaka sled. K. se kljub službi takoj odpravi v Grčijo, da bi poiskal Sumire. S pomočjo zapiskov, ki jih je Sumire pustila na svojem računalniku, poskuša razvozlati, kaj se je zgodilo z njo.

Vprašanje.Kaj naj torej naredijo ljudje, če se želijo izogniti trku (pof!) a vseeno ležijo na poljani, uživajo v oblakih, ki plovejo mimo, in poslušajo, kako raste trava, ali z drugimi besedami – ne razmišljajo? Se vam zdi težko? Pa sploh ni. Logično vzeto je lahko. C′est simple. Odgovor je sanjajo. Treba je sanjati in sanjati. Vstopiti v svet sanj in nikoli več ne priti iz njega. Živeti v sanjah do konca dni.V sanjah ni treba razlikovati med stvarmi. Sploh ne. Meje ne obstajajo. Zato v sanjah trkov skorajda ni. Pa tudi če so, ne bolijo. Resničnost je drugačna. Resničnost grize.
Resničnost, resničnost. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.136)

K. se kmalu vrne nazaj domov praznih rok. Zdi se, da je Sumire izginila za vedno. Po njeni izgubi se zave, kako posebna in nenadomestljiva je zanj njegova prijateljica.

Spet sem se zavedel, kako pomembna, kako nenadomestljiva je zame Sumire. Čisto po svoje mi je pomagala, da sem ostal povezan s svetom. Ko sem se pogovarjal z njo in bral njene zgodbe, se je moj razum neslišno širil in videl sem stvari, ki jih prej nisem nikoli. Ne da bi se trudila, sva se zbližala. Kakor mlada ljubimca, ki se slačita drug pred drugim, sva s Sumire drug drugemu odprla srce, česar nisem doživel z nikomer drugim, nikjer. Cenila sva to, kar je bilo med nama, čeprav nisva nikoli z besedami izrazila, kako zelo dragoceno je.Seveda me je bolelo, da se nisva mogla ljubiti telesno. Veliko srečnejša bi bila, če bi se. Toda to je bilo kakor plimovanje ali letni časi – nekaj, kar se ne da spremeniti, nespremenljiva usoda, ki je ne moremo predrugačiti. Najino krhko prijateljstvo ne bi moglo trajati večno, ne glede na to, kako spretno bi ga varovala. Namenjeno nama je bilo, da bova zabredla v slepo ulico. To je bilo boleče jasno.Sumire sem ljubil bolj kakor kogar koli in želel sem si jo bolj kakor vse na svetu. In teh čustev nisem mogel kar zavreči, saj ni bilo ničesar, kar bi jih lahko zamenjalo.
Sanjaril sem, da se bo nekega dne zgodila nenavadna, zelo pomembna preobrazba. Čeprav so bile možnosti, da se mi to uresniči minimalne, sem imel pravico, da sanjam o tem, ni tako? Vendar sem vedel, da se to ne bo zgodilo.

Kakor po plimi, ki se umakne, ostane do čistega izumita obala, sem potem, ko je Sumire odšla, ostal sam na izkrivljenem, praznem svetu. Otožnem, mrzlem svetu, kjer se to, kar je bilo med nama, ne more več zgoditi.
Vsak od nas je nekaj posebnega, kar lahko dobil samo v nekem posebnem trenutku v življenju. Kakor droben plamenček. Tistih nekaj previdnih srečnežev skrbno neguje plamenček, ga varuje in si z njim kakor z baklo osvetljuje pot. Izgubil nisem samo Sumire, izgubil sem dragocen plamenček. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.178-179)

Konec knjige ostaja odprt in si ga tako kot njeno celotno vsebino, vsak lahko razlaga po svoje. Med branjem me je večkrat prešinilo, da razumem vse kar se dogaja v zgodbi in hkrati nič. Kdo ve, morda se včasih res preselimo v paralelni svet; svet sanj; kjer stvari potekajo tako, kot smo jih zastavili. Je morda realnost tako kruta, da se nikoli več ne želiš zbuditi iz sanj?

Na hrbtni strani vsega, o čemer smo prepričani, da poznamo do obisti, se skriva enaka količina neznanega.
Razumevanje je samo vsota naših nesporazumov. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.134)

Odstranite iz nepopolnega življenja vse, kar nima smisla, in izgubilo bo še svojo razsežnost. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.8)

»Resnično pomembne,« sem si na glas zašepetal, »niso velike stvari, ki so se jih domislili drugi, ampak male stvari, ki se jih domisliš sam.« (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.164)

Življenje pa še vedno potuje svojo pot in te odnaša s seboj, ne glede ne to, na kateri strani živiš: resnični ali sanjski. Realnost, realnost….

Lost in the World

Za vsako zgodbo pride čas, da se pove, sem jo prepričevala. Sicer boš vedno ujetnica skrivnosti, ki jo nosiš v sebi. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.144)

Misli²: Sanjam. Včasih mislim, da je to edina prava stvar. Sanjati, živeti v svetu sanj – tako, kakor je rekla Sumire. Vendar to ne traja večno. Vedno se prebudim in se vrnem v resničnost. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.207)

Moj moto za to priložnost: S pisanjem si iz dneva v dan dajem možnost, da bi razumela kdo sem. (Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik, str.132)

Glasba²:
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda


Bonus poezija, ena mojih najljubših:

M.J. Lermontov – Jaz nočem, da bi svet spoznal

Jaz nočem, da bi svet spoznal
skrivnosti moje in bolesti:
kako sem ljubil, kaj prestal,
prepuščam sodbo Bogu in vesti! …

Srce le njima se spove,
le njima bom skesan potožil;
naj On kaznuje me, ki te
mi bolečine je naložil.

Klepet nespametnih ljudi
visokih duš se ne dotakne;
naj morje še tako besni,
granitne gore ne premakne:

živeč v območju dveh svetov,
v oblake svoje čelo skriva,
in razen strelam iz vetrov
nikomur misli ne odkriva …

Pripomočki in priporočila :
Knjiga: Haruki Murakami – Ljubi moj Sputnik; po angleškem prevodu Philipa Gabriela prevedla Majda Kompare

Spletna stran s podatki o avtorju: http://www.murakami.ch/main_4.html

Facebook stran vodena s strani pisateljevega publicista:

https://www.facebook.com/harukimurakamiauthor

Fan Twitter račun z Murakamijevimi citati v angleščini: https://twitter.com/haruki_tweets

Youtube
Slike: Google images, bukla.si


  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »